Čeprav so med letoma 1861 in 1869 nastale številne čitalnice, njihovo ustanavljanje ni potekalo hitro. Za rihemberško je tako znano, da je bila ustanovljena 24. februarja 1867, takrat je bila potrjena pri cesarskem namestništvu v Trstu, vendar so jo slovesno otvorili pol leta kasneje: 10. novembra 1867.
Ustanovni člani so bili župnik Janez Nepomuk Pirc, župan Andrej Robič, Ivan Furlani, učitelj Tomaž Juh in gostilničar Ivan Ličen.
Zapis v časniku Slovenec ob ustanovitvi rihemberške čitalnice:
»Ne morem se zderžati, da bi ne naznanil neke prevesele novice iz naše obline. Povsod napredujejo na slovenskem polji, napravljaje si čitance, pevska in druga koristna društvav povzdigo narodnega duha in omike, – le iz našega kraja se je do zdaj še malo slišalo, kakor da bi tu sladko spali, med tem, ko se naši sosedje živahno gibljejo. Pa glej tudi nas so mili žarki narodne zavesti, ljubezni in vneme prešinili ter napravili smo si po izgledu naših bližnjih sosedov slovensko čitalnico v našem kraju jako potrebno. Dolgo časa je želja jo napraviti tlela med nami in koperneli smo po nji kot ženi v pustinji po studencu hladne in pokrepčavne vode, a zdaj z edinjenimi močmi napravili smo jo in v kratkem bomo je sijajno odprli.
Udov je precej lepo število, kajti naši pošteni kmetje so res pravi domorodci, in to so pokazali, ko so letnino prostovoljno obljubili in polovico že odrajtali. Živili Rifenberčani!« Slovenec, 14. 2. 1867, str.78-80, v: Ob stoletnici rihemberške čitalnice, 1968, str. 12.
Otvoritev je bila velik dogodek, o katerem so v časniku Domovina zapisali:
»V ‘Domovini’ je bilo čitati, da 10. dne t. m. se ima odpreti čitalnica rihenberška. Napovedana svečnost se je vršila tako-le:
V nedeljo zjutraj o peti uri so v prvo zagrmeli možnarji ter naznanjali bližnjim sosedom veseli, za vsakega domorodca komaj pričakovani dan; na čitalniškem poslopju in na gradu gosp. grofa Lanthieri-a ste vihrale narodne zastave. Brž popoldne so prihajali gostje od vseh krajev, kakor: iz Gorice, Solkana, Proseka, Komna, Ipave, Ajdovščine in cele naše okolice. Sprejemali smo jih s streljanjem z možnarji s stolpa gosp. grofovega gradu. Ob 6. uri zvečer naznanijo strel in rakete začetek svečanosti in, kar bi trenil, je bila tlačena lepo okinčana čitalnična dvorana domačinov in došlih gostov. Na navlašč za to priliko napravljenem odru se oglasi vojaška godba zdaj v Gorici stanujočega ogersk. polka, za njo zapojo domači pevci en četvero-spev in potem stopi gosp. predsednik na oder ter o slovenskem napredovanji tako izvrstno govori, da so mu neprenehoma ‘živio-klici’ nasproti doneli; za njim je deklamoval gosp. Carli, c.k. uradnik v Ajdovščini ‘Trojna ljubezen’; po deklamaciji je govoril občnoznani in spoštovani domorodec gosp. dr. Lavrič o šolstvu in poljedelstvu. Polagal je učeni gospod na srce našim ljudem dolžnost in skrb, ktero morajo imeti za šolo, poljedelstvo, posebno pa za vinorejo. Slava takemu gospodu! Za vsakim govorom ali deklamacijo sta se vrstila petje in godba. Po besedi je bila tombola, ter so oni, ki jih je sreča srečala, precej lepa darila dobili; po tomboboli smo se pa parkrat zasuknili, dokler ni bila večerja napravljena. Ko je bilo vse pripravljeno, smo šli k mizi; po večerji je bil ples. Pri obedu so se razlegale zopet mile slovenske pesmice, pa tudi mnoge napitnice. Posebno zanimiva je bila napitnica našega občno čislanega gosp. Okrajnega predstojnika iz Ajdovščine ̶ : napil je čitalnici in slovenskemu napredovanju. Slava takemu gospodu (Neslovencu po rodu), kteri spoštuje ljudstvo, med kterim in za ktero živi!
Vse je bilo prav in veselo, le škoda, da je gostilničar za obilo došlih gostov premalo prostora imel, kajti bilo nas je vseh skup čez 140 oseb. Bog daj še mnogo takih veselic! Še le zjutraj, ko je dan napočil, smo zapustili čitalniško dvorano. Ljubezen in sloga sta vladale skoz in skoz.« Domovina, 22. 11. 1867, str. 194.
Čitalnice so kmalu izgubile vnemo in zagon, tako da je v sedemdesetih letih njihovo delovanje začelo ugašati.
Simon Gregorčič, ki je v Rihemberk prišel spomladi 1873, je v podlistku Za novo leto zapisal svoje misli, novoletni obračun o slogi naroda. V njem se dotakne tudi čitalnic.
»Čitalnice ena za drugo pospavajo, pomirajo, kaka še životari, redka živi. Nij čudo! Po deželi je slonela skoro vsaka čitalnica na 4-8 ramenih in tudi ta nijso bila ravno Atlantova. V prepiru se jih je dvoje ali četvero odtegnilo, ostala so se pod težo zgrudila.« Glas, 15. 1. 1875, št. 3, str. 1, hrani Goriška knjižnica na mikrofilmih.
