Slovenski gradovi so imeli v svoji zgodovini praviloma množico različnih lastnikov, s pivško graščino Ravne pa so v šesto letih gospodarile le tri plemenite rodbine: vitezi Raunach, baroni De Leo in grofovska družina Hohenwart. Prvi so pridobili posestvo v fevd, drugi so ga kupili, grofje Hohenwarti so ga leta 1725 podedovali.
V zgodovino je ravenski dvorec zapisal že vitez Bernardin Raunach v 15. stoletju, ponovno pa je bil v ospredju v letih 1808 do 1844. Njegov lastnik je bil tedaj grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart, eden najuglednejših kranjskih plemičev in naravoslovcev. Med šolanjem v Firencah pri svojem stricu Žigu, kasnejšemu dunajskemu nadškofu, je bil učni tovariš kasnejšega avstrijskega cearja Franca I. Zlasti rada sta prisluhnila prikazom preteklosti in Franc Jožef Hanibal je še v svojih poznih letih na Ravnah prebiral stričev rokopis „O metodi poučevanja zgodovine”. Po študiju na Dunaju je ravenski plemič opravljal več pomembnih državnih služb. Francoske vojne so ga zalotile kot okrožnega komisarja v Ljubljani, kar mu je zaradi zvestobe cesarju povzročilo nemalo težav. Poveljnik Trsta, general Seres, ga je ukazal aretirati. Pod stražo so ga prepeljali v Gorico in ga tam za 14 dni zaprli. Izpustili so ga šele po intervenciji generala Charpentiera, s katerim sta se osebno poznala. Med sovražnostmi leta 1809 je bil komisar v Novem mestu in tam je organiziral črno vojsko proti Francozom. Maršal Marmont ga je obsodil na smrt z ustrelitvijo, a ga je smrti zadnji hip rešila sklenitev premirja. Po koncu francoske okupacije si je prizadeval za obnovo avstrijske oblasti, leta 1820 pa se je kot gubernijski svetnik v Benetkah zaradi bolehnosti upokojil. Vrnil se je na Pivško in se predal svojim konjičkom. Od funkcij je obdržal vodenje Kranjske kmetijske družbe, najbolj pa se je posvetil ustanavljanja Kranjskega deželnega muzeja, sedanjega Narodnega mizeja v Ljubljani. Daroval mu je lastno zbirko školjk, okamnin in jamskih kapnikov, hkrati pa prepričal cesarja, da je odkupil naravoslovno zbirko ljubljanskega znanstvenega mecena Žige Zoisa – zanjo je moral plačati 6000 goldinarjev – in jo podaril novi kulturni ustanovi. Ravenski gospodar je nato skupaj s Henrikom Freyerjem pet let skrbel za njeno finančno poslovanje. Antona Tomaža Linharta je spodbudil, da je napisal prvo poglobljeno zgodovino Kranjske in avstrijskih južnih Slovanov. Leta 1832 je izdal prvi vodnik po Postojnski jami z 19 panoramskimi bakrorezi, štiri leta kasneje pa še drugega za obiskovalca ljubljanskega deželnega muzeja. Po njem so latinsko imenovali drobnovratnika (Leptodirus hochenwartii), prvega hroščka, ki so ga našli v kakšnem podzemlju, in endemično slovensko rastlino Hohenwartov kamnokreč. V planinsko literaturo se je zapisal tudi kot človek, ki se je prvi povzpel na četrti najvišji slovenski vrh, 2679 metrov visok Mangart.
Prizadevni Hohenwart je umrl leta 1844, star 72 let. Dejaven je ostal vse do zadnjega leta, ko so mu odprte rane na nogah onemogočile gibanje. Časniki so zapisali, da je umrl „dobrotnik revnih, objokavan od prijateljev in vseh, ki so ga poznali, posebej pa od soproge, s katero sta skupaj preživela 47 srečnih let.” Ker je njuna zakonska ostala brez potomcev, so Ravne prešle na drugega pomembnega člana rodbine Hohenwart, na nečaka Karla Žiga. Kot pravnik po stroki je bil dolga leta član avstrijskega deželnega zbora, kranjski deželni glavar, koroški deželni predsednik, cesarski namestnik v Spodnji Avstriji, leta 1871 pa celo avstrijski ministrski predsednik. V povezavi s Čehi je zagovarjal federalistično ureditev avstro-ogrske monarhije. Tudi Slovenci so od njega dosti pričakovali, a je imela ta njegova ideja takrat še preveč nasprotnikov. Karel, ki je bil razprodan na vse strani, za Ravne skoraj ni imel časa, zato jih je prepustil sinu Hugu z namigom, naj se poroči in poskrbi za potomstvo. Fant je takrat služil kot vojak v cesarski konjenici. Njegova izbranka je postala Izabela pl. Marenzi, rojena leta 1848 v Ljubljani kot srednja med sedmimi otroki. Njena starša sta bila grof Franc Anton Marenzi in Virginija pl. Putzer in Reybegg. Izabela je s poroko dobila čednega moža, ki pa je s svojimi talenti ni bil kos prednikom. Hugo, ki je bil rojen 1849, je sicer imel grofovski naslov s pridevnikom „gospod na Kolovcu, Vranji peči in Ravnah”, prav tako je bil dedni vrhovni strežaj na Kranjskem in v Slovenski marki, dejansko pa je gospodaril le na Ravnah. Grad Vranja peč ali Rabenstein v okolici Kamnika je bil v lasti Hohenwartovih do leta 1619 in že od konca 18. stoletja je bil v razvalinah, gospostvo Kolovec pri Radomljah pa so Hohenwarti prodali leta 1855. Funkcija deželnega strežaja je v 19. stoletju ostala samo še spomin na zgodovinske čase, ko so njegovi predniki ob slovesnostih prinašali na vojvodovo mizo prvi pladenj hrane. Hugo se je spoznal le na vojaške zadeve in še tu je prilezel le do konjeniškega ritmojstra drugega razreda. Ta čin je bil enakovreden položaju stotnika v drugih rodovih avstro-ogrske vojske. V družabnih kronikah časnikov, ki so izhajali na ozemlju današnje Slovenije, je bil naveden le trikrat. Prvič so omenili njegovo zaroko, drugič pohvalo, ki jo je prejel leta 1878, tretjič pa so spregovorili o koncu njegove kariere. 2. marca 1893 je bil namreč ocenjen kot nesposoben za vojaško službo in invalidsko upokojen. Kot upokojenec je živel pretežno v Trstu. Umrl je leta 1905, star komaj 56 let, pokopali so ga na vojaškem pokopališču Hutteldorf na Dunaju.
