KFD 70/2011 & 71/2015_20. MAJ 2011_
Včasih sem bil takšen knjigožer, da včasih nisem niti opazil menjave letnih časov … no … vsaj menjave vremena ne. Še zmeraj uživam med knjigami in zdi se mi naravnost čudovito, da so si Bralno značko izmislili in uspešno vstavili v šolski sistem prav na Prevaljah, v tej Dolini, za večino »slepem črevu« Slovenije.
Leopolda Suhodolčana sem poznal osebno, bil je ravnatelj moje osnovne šole, nevarno prijazen brkač in človek, ki je znal tako spretno zvijati pripovedi. Življenje je preplet smešnic in prav zabavno je, da dandanes veliko ustvarjam z ramo ob rami s svojo nekdanjo učiteljico, s katero sva si na »ti« in ki je bila Suhodolčanova sodelavka. Prav Greta (Jukič) mi velikokrat da misliti, da se še dodatno potrudim in znotraj vsakdanje banalnosti poiščem dodatno simboliko, odkrivam večpomenskost znotraj enoličnosti.
Že vrsto let podpiram njen »boj« za muzej Bralne značke in ji stojim ob strani, ko z označevanjem preteklega časa pravzaprav določamo prihodnost. Petdesetletnica Bralne značke leta 2011 je bila le vmesna točka med Spominskim parkom in zbirna točka za ustvarjalne ljudi s te in one strani meje, ki se zavedajo moči besede in vedo, da je neznanska lahkost biti v biti boj z gravitacijo in vsakodnevnim izgorevanjem za svet svobodnih in mislečih. Zatorej sem za filatelistični sklop izbral simbolno podlago nekdanjo zeleno šolsko tablo in nanjo v različnih tipografijah zapisal zamisel in smisel branja, vse to pa prepel z avtonomno roko, ki pod pazduho stiska knjigo in hiti v bodočnost in hkrati spominja na vratno kljuko. Ta slednji motiv se ponovi tako na maksimum karti, kot na osebni poštni znamki in na priložnostnem poštnem žigu.
