Uvodno obdobje velikega tolminskega punta se je začelo v času, ko so se prebivalci Goriške spopadali s kužnimi boleznimi tako ljudi kot živine ter hudimi posledicami ponavljajočih se slabih letin. Poleg obstoječih dajatev in problemov, ki so jih pestili in izčrpavali, jim je država naložila še dodatne davke, za učinkovitejšo izterjavo le-teh pa najela posebne davčne izterjevalce.
Dokončno pa so se Tolminci dvignili in množično organizirali šele marca leta 1713, ko je dal neusmiljeni in osovraženi pobiralec davkov Bandelj zapreti enega izmed njihovih ljudi. Čeprav že dalj časa niso hoteli plačevati davka na meso, usnje in vino, oblasti proti njim dotlej niso odločneje ukrepale. Ko pa je začelo v blagajni deželnih stanov primanjkovati denarja, s katerim bi poplačali dolgove do cesarja, se je namestnik goriškega glavarja Leopold Adam grof Strassoldo odločil kmečko nepokorščino prekiniti. Z zaplembo tovora in zajetjem tolminskega kmeta pa je dosegel ravno nasprotno. Spodbudil je množični upor, ki se je v dveh mesecih s Tolminskega razširil vse do morja, uporniški duh pa je segel tudi preko deželnih in državnih meja.
V strahu pred vedno bolj razširjenemu, organiziranemu in objestnemu kmečkemu uporništvu so goriški deželni stanovi v začetku meseca maja 1713 prvič zaprosili za vojaško pomoč. Ko so uvideli, da sami nastale situacije ne bodo mogli več nadzorovati in da se je upor nevarno širil že izven deželnih meja, so bili kljub številnim pomislekom vendarle pripravljeni sprejeti pomoč zloglasnih krajišnikov. Obmejna vojska z območja Karlovca in Senja, ki je štela okrog 600 mož, je prišla na Goriško v prvih dneh junija. V dobrih dvajsetih dneh so s silo zatrli upore na Krasu ter polovili okrog 60 upornih kmetov. Ko se je razširila vest, da prihajajo Kraševcem na pomoč Tolminci, so se krajišniki pomaknili proti Gorici in se v Solkanu srečali z večjo skupino upornih kmetov s Tolminskega. Kanalcev in Bricev zaradi strahu pred tujimi vojaki med njimi ni bilo. Ko so krajišniki enega izmed Tolmincev med grožnjami, obmetavanjem in streli smrtno ranili, so se razbežali tudi drugi uporniki. Puntarska ofenziva je bila s tem končana. Okrog 150 krajišnikov se je z Goriške premaknilo na Tolminsko, kjer so v kratkem polovili še ostale upornike ter tri med upiranjem celo ubili.
UKREPI GORIŠKIH STANOV ZA OBRAMBO MESTA IN PLEMSTVA
„Kratko z vseh strani dobivamo škandalozna obvestila, tudi iz Devina, kamor se je podal grof Josip dellaTorre, da se poskuša upreti. Ako Vaše Veličanstvo ne pošlje brze pomoči, najmanje 200 mušketirjev s potrebno preskrbo v obrambo mesta, je nevarnost, da se tudi ostala dežela odtegne dolžni pokorščini: pobunjenci se branijo ubogat svojo gosposko ter plačati davke in cesarske mitnine, naskakujejo hiše cesarskih davkarjev in omalovažujejo ukaze cesarskega predstavnika.„
Pismo goriških deželnih odbornikov cesarju, Gorica, 6. 5. 1713
