Medvojno obdobje za godbo ni bilo lahko, kljub temu da je obstajala, naj ne bi nastopala. Vodil jo je kapelnik Vili Klampfer. Po pripovedovanju je nekaj članov godbe, v času ko je obstajala nevarnost, da bodo izgubili instrumente, le-te skrilo pri krojaču Alojzu Kovšetu.
Po osvoboditvi je godba razpadla. Kazalo je, da bodo instrumenti pripadli vojaški godbi. Vendar se je takrat za godbo močno zavzel domačin Ludvik Gorenjak, ki je bil tudi njen prvi povojni kapelnik, in godba je ponovno zaživela. Vanjo so se vključili mnogi mladi godbeniki, polni entuziazma, katere ni motilo, da uporabljajo stare instrumente in da so brez uniform. Vadili so v stari „Alfi”, stavbi, ki je stala na mestu današnje tržnice, po vojni je bila porušena. Godba je tako ponovno ostala brez svojih prostorov, kar je njeno delovanje otežilo. Selili so se iz prostora v prostor, denarja je bilo vedno manj, pa tudi kapelniki so se kar naprej menjavali. V tem času so godbo vodili: Franc Rozman, Franc Poznič, nato ponovno Vili Klampfer, Alojz Mlakar in priznani glasbenik Ivan Karat.
