Objekt je bil zgrajen leta 1916, ko so območje soške fronte že prekrivala številna vojaška pokopališča. Vsaka vojna namreč v prvi vrsti uničuje številna življenja, razdvaja družine, ruši domove. Ne prizanaša niti kulturni dediščini. In žal so premnogi vojaški spopadi tudi načrtno usmerjeni proti njej.
Temu smo bili priča med prvo svetovno vojno, še ne osemdeset let kasneje pa tudi v vojnah ob razpadu Jugoslavije (1991–2001). Žal je tako marsikje po svetu tudi danes. Koliko življenj je v vojnah že ugasnilo, koliko uničenih domov in izjemne svetovne kulturne dediščine so vojne povzročile. UNESCO (organizacija Združenih narodov) pogosto le nemočno spremlja uničevalske pohode nad izjemno svetovno kulturno dediščino. Tudi Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, sprejeta v Haagu leta 1954, ni preprečila uničevanja kulturne dediščine in tudi zato se v zadnjem času vedno bolj spodbuja digitalizacija kulturne dediščine ter njeno natančno dokumentiranje v mirnem času.
Tudi med prvo svetovno vojno kulturni dediščini ni bilo prizaneseno in na območju soške fronte ni bilo nič drugače. Posledicam obstreljevanj in vojne je bilo podvrženo tudi več cerkva, kot npr. svetišče na Sveti Gori pri Gorici.
Različne službe so po svojih močeh skušale omiliti posledice vojne in poskrbeti za kulturno dediščino. Premične spomenike ter knjižnično gradivo in rokopise so umikali iz vojnega območja v notranjost države, medtem ko so nepremične spomenike na različne načine zaščitili »in situ«. Spomenike na prostem so celovito zaščitili z lesenimi konstrukcijami, freske pa z vrečami peska ob stenah.
Kulturni dediščini, ki se je znašla na območju spopadov, tovrstne zaščite ni bilo mogoče zagotoviti. In tako kot je vojna na eni strani uničevala, je na drugi ustvarjala.
Sredi vojne vihre so se znašli tudi številni umetniki in obrtniki, ki jih je vojska pri gradnjah spomenikov, vojaških objektov ali urejanju številnih vojaških pokopališč s pridom izkoristila. Italijanski in avstro-ogrski vojaki so na območju soškega bojišča izoblikovali nov raznolik fond kulturne dediščine, ki pa je bil, z izjemo vojaških pokopališč, prepoznan kot dediščina dokaj pozno.
Na soškem bojišču so vojaki zgradili tudi več kapel. Mnoge so se ohranile le na fotografijah. Nekaj jih je danes le delno ohranjenih, redke so prenovljene v celoti in so še danes pomnik tega krutega vojnega časa. Med slednje lahko umestimo npr. kapelo italijanskega arhitekta Giovannija Micheluccija. Pred leti prenovljena kapela, zgrajena leta 1916, stoji na robu vasi Ladra, v neposredni bližini Kobarida. Tudi v vasi Gabrje je bila ob italijanskem vojaškem pokopališču zgrajena kapela, prav tako pred nekaj leti obnovljena. In če omenimo še ohranjeno kapelo na Planici pod vrhom Krna niti ne čudi, da so italijanski vojaki na območju pod Krnom in Mrzlim vrhom, kjer so bojevali najhujše boje na izjemno težkem terenu, zgradili kar tri tovrstne objekte. Na drugi strani so avstro-ogrski vojaki leta 1916 v Javorci zgradili veličasten spomenik – cerkev Sv. Duha – v spomin na padle sotrpine, ki so se prav tako v krutem hribovitem svetu Mrzlega vrha, Vodil vrha in Slemena, borili s svojim nasprotnikom. Istega leta je bila zgrajena tudi t. i. Ruska kapela.
