Srečko Magolič je leta 1903 prodal atelje takrat petindvajsetletnemu Wilhelmu Antonu Picku iz Češke, ki ga je prevzel 1. 11. 1903.
Z ženo sta stanovala na današnji Prešernovi cesti (Bahnhofgasse 146). Ohranile so se Pickove portretne podobe in tudi nekaj zanimivih skupinskih fotografij iz celjskega družabnega življenja. Skupinski posnetki so izdelani v formatu razglednice in jih je bilo mogoče pošiljati po pošti; to novost je Pick na zahtevo naročnikov pogosto uporabljal. Iz zabavnega pripetljaja, ki se je ohranil v mestnem arhivu, izvemo, da je imel lasten, za tiste čase dokaj moderen prevoz – motorno kolo s prikolico. 24. 8. 1909 ob 7. uri zvečer je pridrvel mimo kavarne Merkur s tako hitrostjo, da je resno ogrozil tam stoječe gospode, ki so ga, ogorčeni, prijavili na mestno občino. Motorno vozilo je lastniku omogočalo večjo gibljivost po terenu in posledično seveda večji zaslužek. Pick naj bi v Celju delal do leta 1914.
Vir: Rolanda Fugger Germadnik, Odsotnost smehljaja. Celjski poklicnifotografi v 19. in začetku 20. stoletja, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.
