Ulica Ilke Vaštetove

Vašte (Waschte) Ilka roj. Burger (pisateljica, učiteljica in Trdinova nagrajenka) se je rodila 2. junija 1891 v Novem mestu očetu Antonu Burgerju, davčnemu pristavu in zavednemu Slovencu, ter materi Franji, roj. Rohrmann. Po materini in očetovi strani sega rodbina daleč nazaj v sloj meščanstva. Prvih nekaj let je živela v Kostanjevici, kamor je bil prestavljen njen oče. Veliko časa pa je preživela pri svoji babici v Novem mestu. V hiši, ki jo je imela za svoj drugi dom, so odmevali časi, ko se je v Novem mestu utrjevalo slovenstvo.
Kmalu so se Ilkini starši preselili v Ribnico, kjer je pričela obiskovati osnovno šolo, ki jo je že čez dve leti nadaljevala v Ljubljani, kamor je bil oče zopet službeno prestavljen. V Ljubljani je leta 1910 končala učiteljišče in pričela poučevati v raznih krajih, med drugim tudi v Trstu. Uveljavila se je kot liberalna, uporniška in protiklerikalno usmerjena učiteljica. V Trstu se je poročila z učiteljem Avgustom Vaštetom, po rodu iz Zagorja ob Savi. Po moževi prezgodnji smrti in zasedbi Trsta po 1. svetovni vojni se je preselila v Ljubljano, kjer je pričela poučevati na dekliški meščanski šoli, po letu 1945 pa je postala gimnazijska profesorica.
Sprva jo je slikarstvo bolj zanimalo kot pisanje. Na višji dekliški šoli jo je učila slikanja Ivana Kobilca. Pisateljevati je začela z dvajsetimi leti, prvi podlistek in črtice je objavljala v Trstu (Edinost, Primorski dnevnik), kjer je leta 1921 izšlo tudi njeno prvo samostojno delo Pravljice z lastnimi ilustracijami.
Z desetimi obsežnimi besedili se je uvrstila med najznačilnejše pisce zgodovinskih povesti in biografskih romanov na Slovenskem (Mejaši, Zaklad v Emoni, Svet v zatonu, Roman o Prešernu, Vražje dekle – o Valvasorju…), poskusila pa se je tudi v drami (Visoka pesem). Odločitev za zgodovinsko podlago svojih del, ki so vedno temeljila na preučevanju stvarnega gradiva, je utemeljevala s potrebo po ohranjanju zgodovinskega spomina prihodnjim generacijam. Rodnemu Novemu mestu je posvetila kar tri romane: »Upor«,  v katerem prikazuje kmečki upor v Novem mestu v času francoske okupacije leta 1809, »Gričarji«, kjer opisuje novomeško protestantsko rodbino v 16. in 17. stoletju, in biografski roman o Janezu Trdini »Izobčenec«. Svoje življenje je opisala v delu »Podobe iz mojega življenja«.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo velik del njene slovstvene in osebne zapuščine (korespondenca, rokopisi del, ilustracije, fototeka…).
Leta 1955 je prejela Trdinovo nagrado.
Umrla je 3. julija 1967 v Ljubljani.