IUV so bili skozi leta dodeljeni naslednji hišni naslovi: Hrib 6 (1824, 1890), Vrhnika 52 (1914), Nova cesta 27 (1934)
Industrija usnja Vrhnika je nastala na temeljih Kalinove tovarne, ki je nasledila prejšnjo Pollakovo usnjarno. Pred tem se je z usnjarstvom začel ukvarjati že posestnik Gašper Tomšič (roj. 1811), medtem ko je bila prvotna dejavnost hiše, ki je stala ob potoku, mlinarstvo. Mlin na tri kolesa je poganjal Hribski potok. Ker pa je bil breg obraščen z vrbami, so mlin imenovali Vrbji maln – mlin v vrbah. Ob gradnji nove cesarske, današnje Tržaške ceste leta 1805 in 1806 je cestna uprava mlin odkupila in ga zaradi poteka ceste podrla.
Mlin se prvikrat omenja leta 1596, ko ga je grof Lamberg Černelcki (Rotenbüchel) prodal vrhniškemu sodniku Janezu Flaku, ki je dokupil travnik Zaloko. Flakovi dedni nasledniki so mlin s travnikom leta 1660 prodali samostanu Bistri. Leta 1774 sta v mlinu živela Tomaž Resnožnik (Erznožnik?) in žena Helena z novorojencem Jernejem. Po razpustu bistriškega samostana leta 1782 je prešlo posestvo v državno last. Mlin s travnikom je na javni dražbi leta 1787 kupil Mihael Oblak. V njegovi hiši sta konec 18. stoletja prebivala mlinarja Jakob Terkman z ženo Marijo Petrič in otroki Heleno, Jero, Tomažem, Mico ter Mihaelom in Andrej Mikuš z ženo Heleno Istenič, s hčerko Elizabeto ter sinom Sebastijanom. Po Mihaelovi smrti leta 1799 je posest prevzel sin Mihael Oblak sr. (1779–1858), ki se je ukvarjal z mlinarstvom. Naslednje leto se je poročil z Marijo Borštnik iz Verda. Rodili so se jima otroci: Ana (1803), Mihael (1805), Jera (1808), Ana (1811), Marija (1813), Marjeta (1816), Magdalena (1819) in Jera (1824). Sin Mihael Oblak ml. (1805–1858), kajžar in kasneje četrtinski kmet, se je poročil z Nežo Lotrič, s katero sta imela otroke: Jero (roj. 1836), Terezijo (roj. 1838) in Marijo (roj. 1839). Po rojstvu Marije naj bi se Oblakovi preselili na drugo stran glavne ceste poleg mostu čez Hribski potok v novo hišo Hrib št. 67; hišo pri nekdanjem mlinu pa so prodali kajžarju in gostilničarju Andreju Dolencu. Andreju in ženi Mariji Turk se je tu rodila hči Ivana (1844), z njimi pa sta živeli še gostilničarjevi hčeri Jera Dolenc s sinom Julijusem in Neža Dolenc s hčerjo Ivano. Sredi 19. stoletja se pri hiši omenja tudi družina gostilničarja Lovrenca Jenčiča z ženo Marijo Serše in s hčerjo Marijo.
Andrej Dolenc je hišo pri Mlinu v vrbah leta 1857 prodal posestniku Gašperju Tomšiču s Hriba 24. Gašperju so se v zakonu z Ano Petkovšek, s katero sta imela že hčere Terezijo, Marijo, Ivano in Ano, tu rodili še Janez – Ivan (1860), Karel (1862), Elizabeta (1864–1934) in Antonija (1867–1958). Po Gašperjevi smrti je posest podedovala vdova Ana Tomšič, ki je leta 1870 delila hišo s svakinjo Marijo Tomšič in hlapcem Janezom Celarjem. Konec 19. stoletja jo je nasledil sin, strojarski mojster, posestnik in tovarnar Ivan Tomšič (1860–1930). Leta 1887 se je poročil z Avrelijo Drašler (roj. 1855) iz Ljubljane. Imela sta sina Avrelija – Dušana (1890–1952) in hčer Vido (1893–1894), hišo pa sta delila z Ivanovimi sorodniki: materjo Ano, sestrama Marijo in Antonijo, teto Marijo in nečakom Stankom Kermaunerjem (roj. 1882). V njuni hiši so stanovali še pomočnika Andrej Cukale iz Dolenjega Logatca in France Knez iz Radeč, vajenci Janez Brancelj iz Gorenje Brezovice, Andrej Žust iz Polhovega Gradca in France Čuk iz Hotedršice, hlapca Matevž Bradeško iz Smolnika in Nace Zlokarnik iz Zlokarij pri Moravčah ter dekli Franca Tomšič iz Žibrš in Urša Petkovšek z Vrhnike.
Ivan Tomšič se je na mnogih potovanjih po Avstriji in Nemčiji izpopolnil v usnjarski obrti, ki jo je prevzel po očetu ter doma po vzoru severnih dežel moderniziral obrat. Med delavci je bil priljubljen, z njimi je prirejal izlete v vrhniško okolico. Poleg tega je bil knjižničar pri Sokolu, oskrbnik vrhniškega Olepševalnega društva ter navdušen planinec. Imel je bogato zasebno knjižnico, široko razgledanost pa je širil s študijem prirodoslovja in zgodovine ter vzdrževal stike z vrhniškimi slikarji. Ukvarjal se je tudi z vrtnarstvom in s sadjarstvom ter leta 1888 na sadni razstavi v Ljubljani prejel priznanje z diplomo.
Proti koncu prve svetovne vojne je Tomšičeva usnjarna prešla v last usnjarskega industrialca Karla Pollaka. Ivan Tomšič je hišo dal v najem, sam pa se je preselil k sinu Dušanu, ki je z ženo Marijo Hrašček (1898–1952) živel v Mariboru. Hiša je služila upravi usnjarne, v času druge svetovne vojne pa so bili v njej nastanjeni italijanski vojaki. Pollak je v podjetju posodobil proizvodnjo. Leta 1922 je podjetje združil s tovarnama usnja v Kranju in Ljubljani v podjetje Indus. Usnjene izdelke so izvažali v Evropo, Ameriko in Avstralijo, nekaj pa so jih prodali na domačem trgu. Splošna gospodarska kriza v začetku 30. let 20. stoletja je Pollaka prisilila, da je leta 1932 prenehal z delom na Vrhniki. Takrat so tudi demontirali stroje in instalacije. Tovarna ni obratovala vse do srede leta 1944, ko jo je kupil usnjar Savel Kalin iz Mokronoga ter začel postopke za njeno prenovitev. Na prostoru starih zgradb v kotu med Hribskim potokom in Ljubljanico, ki sta nudila primerno mehko in trdo vodo, so začeli graditi nova tovarniška poslopja. Po prvem zagonu je tovarna v začetku leta 1946 postala državna last. Na njenih temeljih je nastala Industrija usnja Vrhnika, ki je konec leta zaposlovala že 190 delavcev. Državno podjetje »Gradis« je leta 1947 zaključevalo veliko, posodobljeno gradnjo tovarne s svetlimi in z zračnimi prostori, ki se je s predvojnih 250 kvadratnih metrov površine razširila na 12.000 kvadratnih metrov. Zlasti lepa je bila ogromna kurilnica s t. i. Ferjanovim stropom, ki je bil grajen po načinu spenjalnih konstrukcij. Nadaljnji razvoj tovarne je prinesel usmeritev v proizvodnjo pretežno svinjskega usnja, izdelavo usnjene konfekcije, obutve in galanterije ter razširitev podjetja s priključitvami drugih usnjarskih in sorodnih obratov. Leta 1972 se je Industrija usnja Vrhnika predstavila z usnjeno konfekcijo za domači in tuji trg na mednarodnem pariškem sejmu usnja »Semaine du cuir«. Dolga leta je slovela po kvalitetnem usnju in modni konfekciji. Industrija usnja Vrhnika je v začetku leta 2009 prenehala z delom.
Mlin se prvikrat omenja leta 1596, ko ga je grof Lamberg Černelcki (Rotenbüchel) prodal vrhniškemu sodniku Janezu Flaku, ki je dokupil travnik Zaloko. Flakovi dedni nasledniki so mlin s travnikom leta 1660 prodali samostanu Bistri. Leta 1774 sta v mlinu živela Tomaž Resnožnik (Erznožnik?) in žena Helena z novorojencem Jernejem. Po razpustu bistriškega samostana leta 1782 je prešlo posestvo v državno last. Mlin s travnikom je na javni dražbi leta 1787 kupil Mihael Oblak. V njegovi hiši sta konec 18. stoletja prebivala mlinarja Jakob Terkman z ženo Marijo Petrič in otroki Heleno, Jero, Tomažem, Mico ter Mihaelom in Andrej Mikuš z ženo Heleno Istenič, s hčerko Elizabeto ter sinom Sebastijanom. Po Mihaelovi smrti leta 1799 je posest prevzel sin Mihael Oblak sr. (1779–1858), ki se je ukvarjal z mlinarstvom. Naslednje leto se je poročil z Marijo Borštnik iz Verda. Rodili so se jima otroci: Ana (1803), Mihael (1805), Jera (1808), Ana (1811), Marija (1813), Marjeta (1816), Magdalena (1819) in Jera (1824). Sin Mihael Oblak ml. (1805–1858), kajžar in kasneje četrtinski kmet, se je poročil z Nežo Lotrič, s katero sta imela otroke: Jero (roj. 1836), Terezijo (roj. 1838) in Marijo (roj. 1839). Po rojstvu Marije naj bi se Oblakovi preselili na drugo stran glavne ceste poleg mostu čez Hribski potok v novo hišo Hrib št. 67; hišo pri nekdanjem mlinu pa so prodali kajžarju in gostilničarju Andreju Dolencu. Andreju in ženi Mariji Turk se je tu rodila hči Ivana (1844), z njimi pa sta živeli še gostilničarjevi hčeri Jera Dolenc s sinom Julijusem in Neža Dolenc s hčerjo Ivano. Sredi 19. stoletja se pri hiši omenja tudi družina gostilničarja Lovrenca Jenčiča z ženo Marijo Serše in s hčerjo Marijo.
Andrej Dolenc je hišo pri Mlinu v vrbah leta 1857 prodal posestniku Gašperju Tomšiču s Hriba 24. Gašperju so se v zakonu z Ano Petkovšek, s katero sta imela že hčere Terezijo, Marijo, Ivano in Ano, tu rodili še Janez – Ivan (1860), Karel (1862), Elizabeta (1864–1934) in Antonija (1867–1958). Po Gašperjevi smrti je posest podedovala vdova Ana Tomšič, ki je leta 1870 delila hišo s svakinjo Marijo Tomšič in hlapcem Janezom Celarjem. Konec 19. stoletja jo je nasledil sin, strojarski mojster, posestnik in tovarnar Ivan Tomšič (1860–1930). Leta 1887 se je poročil z Avrelijo Drašler (roj. 1855) iz Ljubljane. Imela sta sina Avrelija – Dušana (1890–1952) in hčer Vido (1893–1894), hišo pa sta delila z Ivanovimi sorodniki: materjo Ano, sestrama Marijo in Antonijo, teto Marijo in nečakom Stankom Kermaunerjem (roj. 1882). V njuni hiši so stanovali še pomočnika Andrej Cukale iz Dolenjega Logatca in France Knez iz Radeč, vajenci Janez Brancelj iz Gorenje Brezovice, Andrej Žust iz Polhovega Gradca in France Čuk iz Hotedršice, hlapca Matevž Bradeško iz Smolnika in Nace Zlokarnik iz Zlokarij pri Moravčah ter dekli Franca Tomšič iz Žibrš in Urša Petkovšek z Vrhnike.
Ivan Tomšič se je na mnogih potovanjih po Avstriji in Nemčiji izpopolnil v usnjarski obrti, ki jo je prevzel po očetu ter doma po vzoru severnih dežel moderniziral obrat. Med delavci je bil priljubljen, z njimi je prirejal izlete v vrhniško okolico. Poleg tega je bil knjižničar pri Sokolu, oskrbnik vrhniškega Olepševalnega društva ter navdušen planinec. Imel je bogato zasebno knjižnico, široko razgledanost pa je širil s študijem prirodoslovja in zgodovine ter vzdrževal stike z vrhniškimi slikarji. Ukvarjal se je tudi z vrtnarstvom in s sadjarstvom ter leta 1888 na sadni razstavi v Ljubljani prejel priznanje z diplomo.
Proti koncu prve svetovne vojne je Tomšičeva usnjarna prešla v last usnjarskega industrialca Karla Pollaka. Ivan Tomšič je hišo dal v najem, sam pa se je preselil k sinu Dušanu, ki je z ženo Marijo Hrašček (1898–1952) živel v Mariboru. Hiša je služila upravi usnjarne, v času druge svetovne vojne pa so bili v njej nastanjeni italijanski vojaki. Pollak je v podjetju posodobil proizvodnjo. Leta 1922 je podjetje združil s tovarnama usnja v Kranju in Ljubljani v podjetje Indus. Usnjene izdelke so izvažali v Evropo, Ameriko in Avstralijo, nekaj pa so jih prodali na domačem trgu. Splošna gospodarska kriza v začetku 30. let 20. stoletja je Pollaka prisilila, da je leta 1932 prenehal z delom na Vrhniki. Takrat so tudi demontirali stroje in instalacije. Tovarna ni obratovala vse do srede leta 1944, ko jo je kupil usnjar Savel Kalin iz Mokronoga ter začel postopke za njeno prenovitev. Na prostoru starih zgradb v kotu med Hribskim potokom in Ljubljanico, ki sta nudila primerno mehko in trdo vodo, so začeli graditi nova tovarniška poslopja. Po prvem zagonu je tovarna v začetku leta 1946 postala državna last. Na njenih temeljih je nastala Industrija usnja Vrhnika, ki je konec leta zaposlovala že 190 delavcev. Državno podjetje »Gradis« je leta 1947 zaključevalo veliko, posodobljeno gradnjo tovarne s svetlimi in z zračnimi prostori, ki se je s predvojnih 250 kvadratnih metrov površine razširila na 12.000 kvadratnih metrov. Zlasti lepa je bila ogromna kurilnica s t. i. Ferjanovim stropom, ki je bil grajen po načinu spenjalnih konstrukcij. Nadaljnji razvoj tovarne je prinesel usmeritev v proizvodnjo pretežno svinjskega usnja, izdelavo usnjene konfekcije, obutve in galanterije ter razširitev podjetja s priključitvami drugih usnjarskih in sorodnih obratov. Leta 1972 se je Industrija usnja Vrhnika predstavila z usnjeno konfekcijo za domači in tuji trg na mednarodnem pariškem sejmu usnja »Semaine du cuir«. Dolga leta je slovela po kvalitetnem usnju in modni konfekciji. Industrija usnja Vrhnika je v začetku leta 2009 prenehala z delom.
