Povsem drugačno sliko ponujajo pričevanja s hribovitega območja Križne Gore nad Colom, kjer je na starih domačijah prevladovala vsakodnevna domača peka kruha. Na več kot dvesto petdeset let stari domačiji pri Šuničarju, katere ime izhaja iz narečne besede za pšenico, je bil kruh nepogrešljiv spremljevalec vsakdanjega življenja.
Ker družine niso imele sodobnih možnosti shranjevanja in zamrzovanja hrane, so morale kruh peči sproti, praviloma vsak dan. Vsakdanji kruh je bil pripravljen izključno iz črne oziroma enotne moke, medtem ko je bila bela moka namenjena le premožnejšim domačijam ali posebnim priložnostim.
V tem okolju je imel kruh pomembno vlogo tudi med košnjo, ki je veljala za največji kmečki in družinski delovni praznik. Zanimivo je pričevanje sogovornikov z časa po 2. sv. vojni, da je bil kupljeni kruh iz trgovine otrokom okusnejši in bolj zaželen od doma pečenega. Okušali so ga predvsem v času košnje, ko zaradi zahtevnega dela na polju doma ni bilo časa za peko. Kupljeni kruh je zato predstavljal pravo redkost in svojevrsten prestiž.
Ob nedeljah so matere otrokom pogosto spekle šartelj – sladek kruh iz bele moke z dodatkom sladkorja, margarine in jajc, ki je bil za številne družine edino dostopno praznično pecivo. Tudi do starega in posušenega kruha so se vedli z velikim spoštovanjem. Nikoli ga niso zavrgli, temveč so ga porabili za pripravo oparjenih šnit, ki so jih prelili s stopljenim maslom in posuli s sladkorjem. Tako so izkoristili prav vsako drobtino.
