Skladateljski opus Petra Liparja je začel nastajati že med njegovim študijem in obsega instrumentalne ter vokalne (zborovske) skladbe. Kot glasbeni ustvarjalec je izhajal iz šole slovitega slovenskega skladatelja modernista Slavka Osterca (1895–1941). Bil je eden od nadaljevalcev Osterčeve moderne glasbene misli in del skupine predstavnikov slovenske glasbene avantgarde.
Liparjeva instrumentalna dela, za katera je značilna moderna in atonalna kompozicija, segajo v zgodnejše obdobje njegovega ustvarjanja. Za komorne zasedbe in soliste je napisa Tranquillo za klavirski trio, Bagatele (12 klavirskih skladb), Šest skladb za violončelo in klavir in Fantazija za orgle. Za veliki simfonični orkester je nastala Koračnica in Plesna suita za godalni orkester.
Kasneje se je posvetil komponiranju za različne zborovske zasedbe, zlasti tiste, ki jih je sam vodil. Vokalne skladbe predstavljajo najobsežnejši del njegovega opusa. Prve skladbe je napisal še kot študent začetnik in leta 1939 je objavil zbirko Šest zborov. Večinoma je vztrajal pri skladanju v maniri tradicije z razumljivo melodiko in občutenostjo, vendar je tudi na tem področju iskal moderne glasbene oblike.
Uglasbil je besedila številnih slovenskih pesnikov, od starejših do sodobnih avtorjev, tudi Franceta Prešerna (Pevcu, Soldaška).
O Liparjevem skladateljskem delu je Rado Simoniti zapisal: ”Vse njegove skladbe nosijo v sebi pečat njegove osebnosti, ki so jo je odlikovale iznajdljivost, duhovitost, iskrivost, spevnost in tudi trpkost, izražene v iskrivih disonantnih postopih, ki pa so bili dosledno in logično izpeljani.”
Mag. Monika Rogelj: Glasbenik Peter Lipar (1912–1980) in njegove sledi v Kranju. Gorenjski muzej, Kranj 2013 (razstava in zloženka).
