Vojak na soški fronti in v Romuniji, Maistrov borec
Štiri mesece je bil učitelj v Slovenskih Goricah pri Sv. Barbari pri Vurbergu– današnji Zgornji Koreni, potem je moral k vojakom, seveda brez navdušenja za Avstrijo. Da bi pokazal svojo narodno zavednost in pripadnost slovenstvu, je šel 3. marca 1915 na nabor s pripeto slovensko trobojnico na ovratniku plašča skozi »nemški« Maribor. Bil je razporejen v pehotni polk avstrijskega domobranstva številka 27, kasnejši 2. gorski strelski polk, najbolj slovensko enoto celotne avstro-ogrske vojske.
Sprejet je bil na usposabljanje za enoletne prostovoljce/rezervne častnike in ga zaključil novembra 1915 v Admontu, na Gornjem Štajerskem. Isti mesec je bil poslan s pehotnim bataljonom za okrepitev 27. ljubljanskega črnovojniškega polka na soško fronto, kjer je tedaj potekala že četrta soška bitka. Vsak domobranski polk je namreč imel samo v času vojne črnovojniški polk z enako številko, ki je bil sestavljen iz oficirjev in vojakov s posledicami ran, bolezni, nekateri pa so bili premladi ali prestari za običajne vojake. Opravljali so različne zaledne vojaške dejavnosti. Gačnik je bil tam povišan v praporščaka. Med drugim se je udeležil bojev na Oslavju in Doberdobski planoti. Sredi leta 1916 je bil ranjen in se je zdravil v vojaški bolnišnici na Proseku (ital. Prosecco), od koder je bil kasneje premeščen na zdravljenje v zaledje. Prejel je srebrno medaljo za hrabrost in bil povišan v poročnika. Opomogel si je do začetka leta 1917 po okrevanju doma in tudi ob Jadranu v Opatiji. Nato je odpotoval s svojim vodom vojakov ljubljanskega 27. črnovojniškega polka na fronto v Romuniji, kjer je dočakal konec vojne.
V drugi polovici novembra 1918 se je iz Romunije vrnil v Ljubljano in se takoj prostovoljno prijavil v narodno vojsko. Ker so ga zavrnili, se je odpravil na Koroško v Borovlje (nem. Ferlach) skupaj s koroškim rojakom Vinkom Möderndorferjem, s katerim se je poznal že z mariborskega učiteljišča.
V Borovljah je bil sedež poveljstva za zahodno Koroško, ki mu je poveljeval major Alfred Lavrič pl. Zaplaz (1883–1935). Dne 1. decembra je bil razporejen v 2. četo Ljubeljske skupine in se z njo udeležil prvih bojev. Med drugim se je januarja 1919 v skoraj nemogočih razmerah bojeval za predor pri Podrožci (nem. Rosenbach) vse do premirja 14. januarja. V času premirja je njegova četa varovala demarkacijsko črto na Ljubelju. S to četo se je 29. aprila 1919 tudi udeležil ponesrečene ofenzive, ki so jo odbili Avstrijci. Pri tem je bil v spopadu s folksverovci v naselju Humberk (nem. Hollenburg) pri Kotmari vasi (nem. Köttmannsdorf) hudo ranjen v levo nogo. Sovražnikova krogla je prebila nožnico za bajonet in mu razbila zgornji del stegnenice. Njegovi soborci so ga skušali rešiti, vendar jim ob silovitem streljanju to ni uspelo. Ujeli so ga Avstrijci in ga sprva nameravali ustreliti. Čeprav se je kljub svojemu neugodnemu položaj uvedel predrzno, kakor je zapisal avstrijski kronist J. F. Perkonig v knjigi Heimat in Not, mu je po srečnem naključju le uspelo, da je ostal živ. Odpeljali so ga na zdravljenje v tako imenovani Truppenspittal v Celovcu, kjer je doživljal številna zasmehovanja. Ko so jugoslovanske čete konec maja prodrle do Celovca in ga 6. junija zavzele, so ga odpeljali v domovino na dolgotrajno zdravljenje in okrevanje. Šele dober mesec pred plebiscitom 10. oktobra 1920 se je mogel vrniti v svojo domačo vas Libeliče. Za zasluge v bojih za severno mejo so ga leta 1922 tedanje oblasti odlikovale z zlato Obilićevo kolajno za hrabrost. Zaradi posledic te poškodbe je za vedno ostal invalid, potreboval je ortopedski čevelj in hodil s pomočjo palice, kar pa ga ni preveč oviralo v vsakdanjem življenju. Tako je med drugim napisal v nekem pismu uredništvu Koroškega fužinarja iz leta 1964, ki ga hranijo v domoznanskem oddelku Koroške osrednje knjižnice, da je bil na Uršlji gori 35-krat, od tega kar 34-krat kot vojni invalid,… tako me je privlačevala lepa naša Urška! – kot se je izrazil.
Franc Verovnik
