Začetek zime zaznamujejo koline. Ko mraz že pošteno stisne v kosti, je čas za »največji domači praznik vsega leta«, kot ga je označil etnolog Niko Kuret. Koline, v celjski okolici in na Dravskem polju „furež”, so uvod v zimski čas.
Zima pa je v več pogledih tudi najtrši čas preživetja, zato so koline uvod v zimski čas tudi metaforično, saj so tudi prispodoba za to, da se je treba na zimo pripraviti. Zimo, ki se je lahko zavlekla v dolge mesece, je bilo treba prebiti in jo pričakati opremljen z zalogami. V sklop teh predpriprav na čas, ko bo trda predla in hrana ne bo dostopna na vsakem koraku kot poleti ali jeseni, sodi celotno pripravljanje ozimnice. Koline so le finalni in najbolj slavljeni del tega zimskega preludija. Danes že skoraj pozabljen način pripravljanja ozimnice ali vsaj kupovanja hrane na zaloge je bila še do pred kratkim čisto običajna strategija preživetja tudi v mestu. Koline kot ritual klanja danes gotovo komu dajejo vtis necivilizirane, primitivne človeške narave, a so bile v preteklosti še kako cenjena praksa tudi v bolj omikani družbi. Po spominskih zapisih uglednega celjskega meščana Fritza Zanggerja so bile koline na prelomu v 20. stoletje še kako pomemben ritual tudi med celjsko malomeščansko nobleso. Furež ni bil le krvava podeželska praksa, temveč eminentna zadeva časti, ki je odražala tudi značaj socialne pripadnosti temu sloju. Družine so se vzajemno vabile ena k drugi in slavile ter na koncu dodobra zalile ta praznik. Pogosto do te mere, da je veselica popolnoma ušla iz nadzora. Poročila s kolin na Spodnjem Štajerskem so pogosto opozarjala, da se je na kolinah zapilo in pojedlo veliko več, kakor je bil vreden »darovani« prašič. Ljudje so se ga na kolinah najedli do sitega, pogosto do onemoglosti. Kot bi si nalašč želeli prav to, da bodo potem vso dolgo zimo stradali in vsakdanjik tolkli le ob krompirju. Prebujanje z mačkom ob misli na prihajajočo zimo res ni moglo biti prijetno!
