Pripovedovala je Magda Arko

Poleti smo se igrali zunaj

Poleti smo se igrali zunaj, pozimi pa notri. Poleti smo pasli krave na gmajni, vmes smo se igrali, bosi smo bili. Punčke so bile narejene iz cunj. Fantje so iskali ptičke po gnezdih. Imeli so tudi frače, da so streljali.

Igrali smo se zemljo krast, pismo pa tudi kamenčkali smo se. Kamenčke smo metali tako: štiri kamenčke si položil na tla, petega si držal v roki, potem si tega vrgel v zrak, pobral si kamenček in ujel tistega, ki si ga prej vrgel. Na začetku smo metali po enega, nato po dva, da se je igra končala, nato smo metali tri skupaj, potem po štiri in na koncu pet. Enega si vrgel v zrak pa si hitro pobral tiste, ki so bili na tleh. Lahko si tudi zgrešil. Najprej štiri narazen, tukaj dva skupaj in tam dva skupaj, potem tri, nato štiri, potem pa vse še enkrat skupaj.

Na paši nas je bilo veliko, pasli smo skupaj. Tudi igrali smo se in se navadili teh iger eden od drugega. Imeli smo žogice, kolebnico, da smo skakali. Kolebnico mi je prinesel Miklavž pri starem očetu.

Punčke smo si naredile same. Iz ostankov blaga smo naredile krilca, voziček je bil iz škatle, naredile smo zavesice, ročaj, položile punčko noter in smo vlekle. Enkrat sem igrače spravila v grm. Z mojimi sorodniki smo z našo in njihovo kravo peljali v drugo vas deske skobljat. Pel­jali smo se na vozu, deklice pa so kričale: »Magda, krava ti je punčke požrla!« Voziček, punčke in še stekleničko za dojenčka hraniti. To stekleničko sem ukradla doma, v njej so bili spravljeni kamenčki za vžigalnik, ravno pravšnja je bila za dojenčke hraniti. Vse je šlo!

Krava je požrla vse, kar je videla

Ko sem bila stara dvanajst ali trinajst let, sem sama krave pasla. Za vratom sem imela eno ruto, za pasom pa drugo pa sem lešnike nabirala noter. Potem so prišla druga dekleta. Tako smo se zaigrale, da smo pozabile na krave. Vsake toliko časa smo le pogledale, kje so, saj so bile vajene, da se pasejo. Mimo je prišla Dejakova Joža iz Lazov, sedaj je že pokojna, stara je bila toliko kot jaz. Bila je v družbi še ene deklice. Šli sta mimo ravno takrat, ko sem iskala ruto. Tisto ruto mi je požrla krava. Imela sem jo za vratom, ker pa me je motila, sem jo obesila na grm. Jaz sem to videla, ampak sem bila kar tiho. Ko sta prišli bližje, smo se začele pogovarjati in sem povedala: »Meni je krava pa ruto požrla, dobro da imam še eno!« Sem mislila, da bom doma lahko pogoljufala, ker sem imela eno okoli pasu. Oni dve sta šli pred mano domov hitro povedat naši mami. Ko sem prišla domov, me je mama izprašala kot policaj: »Kje imaš ruto?« Jaz pa zelo korajžno: »Poglej jo!« In sem jo pokazala. »Ali nisi imela še ene?« »Ne!« Bila sem tepena, tepena kot ajda! Te­pena sem bila zato, ker sem se zlagala, ne zaradi požrte rute. Potem je pa povedala: »Veš, Joža in Olga sta bili tukaj pa sta povedali, da ti je krava ruto požrla.« Naša krava je vse požrla, kar je videla.

Enkrat sva šla z atom po drva. Mama nama je dala v mrežico, ki se je kar raztegovala, malico. Lep prtiček iz Francije je bil noter in kruh je bil še topel. Ko sva prišla, sem mrežico obesila visoko na grm, kolikor sem doseg­la visoko. Potem sva začela pripravljati veje. Kravo sva odpela, da seje pasla. Potem pa čez nekaj časa ata pra­vi: »Nisi imela ti kruh s sabo? Prav izčrpan sem!« » Ne, nisem!« Ata sem lažje okrog prinesla kot mamo. Nisem mu hotela povedati, da je krava požrla mrežico, prtiček in kruh.

Francozi so nam bili poslali paket, prt je bil noter. Prta ni­smo rabili, zato smo ga razrezali in zarobili. Pa smo imeli lepe kuhinjske krpe.

Pazila sem manjše otroke

Kadar se je napravljalo k nevihti in smo bili otroci sami doma, sem bila, ne vem zakaj, tako neumna, da sem v vežici na tista kamnita tla dala eno grobo odejo, v drugo smo se pa zavili. Sedeli smo na tleh, prav pri vhodnih vratih, bila so priprta, pa smo se zaviti v odejo tiščali skupaj. Sploh ne vem, zakaj sem popokala vse otroke. Mogoče nas je bilo strah.

Kadar sem bila sama doma, sem morala dati spat mlajše otroke. Jaz sem morala pa krave pasti. Otroci niso hoteli zaspati. Na otroško posteljico sem dala moški dežnik, da je bila tema, potem so pa zaspali. Umaknila sem dežnik, da se ne bi sunili v oči, potem sem šla pa past.

Rada sem brala

Ko sem bila stara šest let, sem si želela, da bi mi Miklavž prinesel čitanko, prvo berilo. Kje naj bi jo pa dobili? Nikjer! Mi je pa Miklavž prinesel knjigo z naslovom Koščice. Do­bro se spomnim, dva fantička sta bila narisana, eden močan, drugi drobnejši, ježa sta z nožičem rezala. To je bilo narisano, v pravljici pa ni bilo nič o tem.

Nisem še dobro brala. Micka, Pavlina sestra, kije bila dve leti starejša, je že hodila v šolo. Hodila sem k njej in se učila brati iz knjige, iz čitanke. Zato sem si zamislila, da mi mora Miklavž prinesti čitanko.

Miklavž je hodil po hišah ravno takrat, ko sem si zaželela čitanko. Verjela sem, da mi jo bo prinesel. Miklavž je bil velik, joj, kot bi ga zdaj videla. Molila sem, potem mi je dal pa tisto knjigo. Rada sem odmolila, ker sem mislila, da bom dobila čitanko. Nisem je dobila, zelo sem bila razočarana. Z Miklavžem so bili tudi parkeljni.

Doma smo imeli knjige, ampak to so bile knjige za starejše. Ne spomnim se, da bi pripovedovali kakšne zgodbe, saj ni bilo časa. Ampak včasih, ob večerih, ko so mama predli volno, jaz sem jo pa česala, so mi kaj pripovedovali. Prav­ljice take in drugačne, sproti so si jih izmišljevali. A misliš, da so nam brali knjige? Ne!

Klečala sem

V nedeljo popoldne sem se šla sankat. Pozabila sem, da moram nanesti drva za naslednji dan. Sankala sem se v krilcu, bilo je popolnoma premočeno, zato se je zelo, zelo skrčilo. Prišla sem domov, najprej sem morala nekaj časa klečati, potem sem morala nanesti drva, poln zaboj, da so bila za naslednji dan.

Kasneje, ko sem bila večja, sem jaz tudi kuhala. Jedli ni­smo bog ve kaj, zelje pa krompir pa kolerabo pa krompir.

Pozimi je bilo…

Pozimi smo se sankali. Ko sem prišla iz šole, sem se pre­oblekla in pojedla, potem sem morala mami pripraviti volno. Volno sem morala nagradašiti, razčesala sem jo z gradašami. V tekstilni tovarni smo to počeli strojno, smo rekli mikati, doma smo delali ročno, smo pa gradašili. Pripravila sem manjše plahtice volne, mama so jo pa predli. Potem sem v hlevu nakrmila živino, pomolzla, zvečer sem pa nalogo delala. Vse sem delala, ker sem bila najstarejša.

Veliko snega je bilo, tudi kidati je bilo treba. Skidali smo samo stezice, ker ni bilo prevoza pozimi. Kidali smo vse do Hriba, ja, od Retij do Hriba smo kidali.

V adventu nismo hodili nikamor. Lahko so bile kje igre ali kaj podobnega, jaz nisem smela nikamor, da bi se pove­selila. Ko smo šli o božiču k maši, so me prijateljice pokli­cale, niso pa vstopile v hišo. O božiču se ni šlo nikamor, v nobeno hišo, samo v cerkev pa domov. Naslednji dan smo pa lahko šli. Navada je bila, da je moški prvi vstopil v hišo. O božiču se ni hodilo po hišah, takrat je bil božič res samo družinski praznik.

Postavili smo jaslice, papirnate figurice na palčkah smo zapičili v mah. Za smrečico smo nacefrali kakšno bar­vasto volno, ki smo jo imeli doma pa kakšne papirčke narezali.