Šmarska cerkev je bila zgrajena na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Grum je bil med prvimi otroki, ki so bili krščeni v mogočni novogotski cerkvi sv. Martina, in sicer 7. 8. 1901. Botra dečku, ki je ob krstu prejel ime Ignacij, sta bila zakonca Knaflič.
Na stopnicah, ki vodijo v cerkveni hram, je Stanka razkrila kar nekaj zanimivosti, ki jih je odkrila ob raziskovanju in pripravi knjige.
Ob iskanju Grumovih prednikov je prvič slišala za vrtljivi predal v nekaterih najdenišnicah. V tak predal je bila leta 1853 v Trstu odložena dojenčica Marija Sušek, Grumova stara mati. Da je dete nekaj posebnega, je pričal večbarvni svilen trak, položen poleg otroka. Po spletu okoliščin so deklico nekaj mesecev po rojstvu v Trstu prevzeli rejniki iz okolice Šmartnega, Hauptmanovi iz Velike Kostrevnice, po domače Lesarjevi. Leta 1900 je Grumova stara mati Marija Sušek, poročena Dolšek, prejela volilo Luigie Leitner von Leitenau, žene pokojnega c. k. adjunkta Ignaza Leitnerja von Leitenaua iz Gradca (njegovim prednikom je bil podeljen plemiški naslov konec 18. stoletja). Iz naštetega je mogoče sklepati, da je bil Slavko Grum po materi plemenite krvi. Najdenka Marija je leta 1888, pri 35 letih, potem ko je že rodila sedem otrok, postala prva diplomirana babica v Litiji in Šmartnem in pomagala na svet več kot 3000 otrokom. Še več bomo gotovo izvedeli v nastajajočih knjigah, nas pa je že čakala naslednja postaja …
„Včeraj sem začel pisati, nisem mogel končati: glava. Tudi danes me boli. Ali tako rad vam pišem, kakor še nikomur tako rad. Če sem sklonjen nad papir, mi je, kakor da se menim z vami. Veliko imam povedati. Najprvo, da vas imam prav od srca rad. Zdi se mi, da bi vas že znal poljubiti. Kaj ne, da se tudi vi ne bi več sramovali, kakor ste se vedno v tisti deževni uti. Bog ve, če še živi tisti pajek? Zelo lepa mora biti sedaj hosta! Kako ste srečni, ko morete broditi listje! O Božiču jo morava iti enkrat pogledat, hosto. Poiskala bova kak panj in se zavila v pled. Nič ne bova govorila, vsa trudna bova snežene smrti. Vaša roka bo zaspala v moji – z veje bo spolznil sneg – vse misli bodo ugasnile -pa k dreveščku me boste povabili – soba bo tako praznično dišala po smrečju – za povesti bodo odprta usta – in opolnoči – novi zvonovi. V cerkev me boš vzela s seboj. Tudi jaz bom molil, če boš klečala ob meni. Zate bom molil, za tvoje premraženo srce.
Joža, ti dobra, sveta, daj mi v roke objokani obraz, pusti, da sem Kristus in ti objokana svetnica.
Ali si že videla njegovo fino, mrzlo roko iz rokava bele tunike? S tako roko ti hočem iti nekoč čez lice.
Tako dobrega si me naredila s pismom.”
Tvoj Slavko
Wien, 24. oktober 1923
