V digitalni zbirki je predstavljen celoten opus del arhitekta Jožeta Plečnika v občini Kamnik, kar vključuje mesto Kamnik in okolico. Zbirka vključuje tekstovno, foto in video prezentacijo njegovih stvaritev.
Dunaj, Praga, Zagreb, Beograd, Ljubljana – prestolnice, katere je zaznamovala genialnost našega arhitekta Jožeta Plečnika.
S svojim brezčasnim slogom je pustil pečat tudi Kamniku z okolico.
Njegova prva stvaritev na tem območju je kraljeva lovska koča v Kamniški Bistrici, zgrajena v letih od 1932 do 1934. V pred- in medvojno obdobje sodita fasada železniške postaje v Kamniku in oprema kmečke sobe v lectariji Stele, ostalo pa je arhitekt ustvaril po drugi svetovni vojni. Nekateri načrti, ki jih je izdelal Plečnik s sodelavci, zaradi določenih okoliščin niso bili realizirani. Tak primer je cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V sredini petdesetih let dvajsetega stoletja je bil po Plečnikovih načrtih izdelan strop v cerkvi sv. Doroteje v Kostanju v Tuhinjski dolini, vendar danes ni več ohranjen. Arhitekt Plečnik je h gradnji in izvedbi načrtov povabil domače mojstre in uporabljal materiale iz domačega okolja. Bergant Maks, rezbar in pozlatar iz Kamnika, Vettorazzi Franc, kamnosek iz Stranj, Koncilja Franc, mizar iz Mekinj, Kladnik Alojz, mizar iz Stranj, Končan Franc, ključavničar iz Domžal in Jenko Franc, orglar iz Šentvida.
Pri nekaterih delih, ki jih prištevamo k Plečnikovim, so sodelovali predvsem trije njegovi učenci iz akademije, kasneje diplomanti arhitekture. Vinko Glanz, Magdalena Neřima, v literaturi največkrat omenjena kot Majda Neřima ter Anton Bitenc. Pri projektih so bodisi sodelovali ali jih dokončali. Njihove lastne arhitekturne rešitve so bile še močno zaznamovane s Plečnikovim slogom. V kontaktu je bil tudi s Kamničanom Nikolajem Sadnikarjem, kar zasledimo v pismih Emiliji Fon: »Slavnemu Nikolaju Sadnikarju v Kamniku poslal sem ondan po nekem studentu prvi povojni pozdrav na slinovški karti – odgovarja mi da sem napravil veliko veselje in presenečenje s poslano sliko M. B. iz Naslinovc in zelo lepo zasnovanem obrobnem napisom. Srečen je da so mu Nemci »pustili zbirko neokrnjeno in imeli toliko respekta« da mu je tamošnji najvišji napisal v za Nemce posebno spomin. knjigo: ‘Ich bewundere Ihr Lebenswerk’ in da so mu dali konečno pismeno izjavo da mora ostati zbirka nedotaknjena in očuvana.« (Jože Plečnik: Pisma Jožeta Plečnika Emiliji Fon: prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni. Ljubljana: Rokus, 2002.120.)
Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v Ljubljani. Njegovi mojstrski začetki segajo v obdobje, ko je opravljal poklic pohištvenega mizarja v očetovi delavnici. Plečnikovo formalno izobraževanje se je začelo na obrtni šoli v Gradcu, od koder je po očetovi nenadni smrti odšel leta 1892 na Dunaj, kjer je nekaj časa opravljal poklic oblikovalca pohištva. Leta 1894 se je predstavil Ottu Wagnerju, ki ga je zaposlil v lastnem ateljeju. Študijsko pot je nadaljeval naslednje leto na dunajski Akademiji lepih umetnosti. 1897 je dobil prvo nagrado skupaj s soavtorjem Otmarjem Schimkovitzem na natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju. Sledila je štipendija, ki mu je omogočila študijsko potovanje v Italijo in Francijo. Potovanje je močno zaznamovalo njegov slog. Prekinil ga je leta 1899 zaradi materine smrti.
Leta 1900 je začel delovati kot samostojni arhitekt na Dunaju in postal član dunajske Secesije. Kasneje je postal profesor na praški umetnostno obrtni šoli. Praško obdobje, z imenovanjem Plečnika za arhitekta Praškega gradu, je bilo vrhunec njegove kariere. Leta 1920 je sprejel profesuro na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Poleg tujih članstev in priznanj je postal častni meščan Ljubljane, leta 1949 dobil Prešernovo nagrado ter prejel častni doktorat univerze v Ljubljani. Njegova izjemna dela segajo vse od Dunaja (vila Langer, Zacherlova hiša, vodnjak Karla Boromejskega, cerkev sv. Duha), Prage (ureditev Praškega gradu s predsednikovim stanovanjem, cerkev sv. Srca Jezusovega), Srbije, Hrvaške in Bosne. Ustvarjal je po številnih predelih Slovenije, največji pečat pa je pustil Ljubljani. Jože Plečnik je bil v celoti predan ustvarjalnosti, zato njegovo zasebno življenje ni bilo v ospredju. Že od malega je najraje risal, dunajski kolegi so se ga spominjali kot redkobesednega in predanega delu in tako je tudi ostalo. Nikoli se ni poročil, potomcev ni imel. Plečnik je bil svojevrsten ustvarjalec, nasprotnik funkcionalizma, saj njegova dela ni mogoče umestiti v določen arhitekturni slog. Zaznamujejo jih izrazita simbolika, spogledovanje z antiko in ljudsko umetnostjo. Vsekakor je bila pri njem odločilna globoka vera, bogato notranje doživljanje sveta, izjemna domišljija in neusahljiv ustvarjalni duh, ki ga je spremljal vse do konca njegove življenjske poti, 6. januarja 1957 v Ljubljani.
»Največjih reči sploh niso učenjaki naredili – marveč ljudje brihtni in vročega srca – zdravi pijani ljudje.«
(Jože Plečnik v pismu bratu Andreju, nedatirano)
»Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več.«
(Natalija Švab: Jože Plečnik. Ogledalo, februar 2007.)
Prevod: Marica Drolc
Lektoriranje: Noah Charney
Viri in literatura:
Andrej Hrausky, Janez Koželj, Damjan Prelovšek: Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006.
Arhiv župnijskega urada Zgornje Stranje.
Jože Plečnik in Anton Bitenc: Tehnično poročilo za obnovo župne cerkve v Šmartnem v Tuhinjski dolini. Ljubljana, januar 1952.
Arhiv župnijskega urada Šmartno v Tuhinjski dolini.
Peter Krečič: Jože Plečnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
