Ena bolj znanih pivovarn v tedanji avstroogrski monarhiji, ki je po prvi svetovni vojni propadla.
„Konec splošne gospodarske krize v Habsburški monarhiji v devetdesetih letih je tudi za Senožeče pomenil rahlo okrevanje. Dejakovo pivovarno sta okrog leta 1870 kupila družabnika Rietter in Holt. Takrat so zvarili okrok 3000 hl piva letno. To je bilo preveč za domačo uporabo. V osemdesetih letih so senožeško pivo izvažali prek tržaškega pristanišča.
Leta 1893 je pivovarno prevzela novoustanovljena delniška družba ‘Adria’, katere največji delničarji so bili ustanovitelji Dejaki iz Senožeč. Ostali delničarji so bili večinoma tržaški in avstrijski Nemci. Tovarno je družba začela tehnološko modernizirati. V desetih letih, do leta 1904 je letna proizvodnja narasla na 17.000 hl. Leta 1907 so dogradili novo varilnico in sušilnico slada, dve leti kasneje umetno hlajeno uležalno klet za 15.000 hl piva. Do leta 1911 so sodobno uredili celotno proizvodno pot od sladarne, sušilnice slada, varilnice, dveh hladilnikov, vrelnice, uležalne kleti, pretakalnice, do dvorane za stekleničenje piva (do 20.000 steklenic na dan). To porizvodno pot so dopolnjevali še prostori za pranje sodov, za čiščenje slada, drobilnica slada, kovačija, mizarska delavnica, kolarna, sodarna, konjski hlevi in drugi prostori. Vsi prostori so imeli električno napeljavo iz pivovarniškega generatorja. Za prevoz sta poleg voz in konj takrat že skrbela tudi dva motorna tovornjaka.
Ko je bila modernizacija v glavnem končana, so leta 1911 zvarili 35.000 hl piva. Po količini zvarjenega piva se je Adria takrat lahko kosala s pivovarno v Laškem (30.000 hl) in s pivovarno Union v Ljubljani (37.000 hl). Kruh je dajala okrog 100 delavcem, v sezoni več, pozimi manj. Proizvodnjo so nadzorovali češki mojstri, saj so pivo varili po plzenskem receptu.
Po italijanski zasedbi Senožeč je začela tovarna propadati.” (Dolenc, 1994, str. 59-60)
Leta 1893 je pivovarno prevzela novoustanovljena delniška družba ‘Adria’, katere največji delničarji so bili ustanovitelji Dejaki iz Senožeč. Ostali delničarji so bili večinoma tržaški in avstrijski Nemci. Tovarno je družba začela tehnološko modernizirati. V desetih letih, do leta 1904 je letna proizvodnja narasla na 17.000 hl. Leta 1907 so dogradili novo varilnico in sušilnico slada, dve leti kasneje umetno hlajeno uležalno klet za 15.000 hl piva. Do leta 1911 so sodobno uredili celotno proizvodno pot od sladarne, sušilnice slada, varilnice, dveh hladilnikov, vrelnice, uležalne kleti, pretakalnice, do dvorane za stekleničenje piva (do 20.000 steklenic na dan). To porizvodno pot so dopolnjevali še prostori za pranje sodov, za čiščenje slada, drobilnica slada, kovačija, mizarska delavnica, kolarna, sodarna, konjski hlevi in drugi prostori. Vsi prostori so imeli električno napeljavo iz pivovarniškega generatorja. Za prevoz sta poleg voz in konj takrat že skrbela tudi dva motorna tovornjaka.
Ko je bila modernizacija v glavnem končana, so leta 1911 zvarili 35.000 hl piva. Po količini zvarjenega piva se je Adria takrat lahko kosala s pivovarno v Laškem (30.000 hl) in s pivovarno Union v Ljubljani (37.000 hl). Kruh je dajala okrog 100 delavcem, v sezoni več, pozimi manj. Proizvodnjo so nadzorovali češki mojstri, saj so pivo varili po plzenskem receptu.
Po italijanski zasedbi Senožeč je začela tovarna propadati.” (Dolenc, 1994, str. 59-60)
