V Kopru je skozi stoletja delovalo pet frančiškanskih skupnosti: minoriti pri sv. Frančišku, klarise pri sv. Klari, glagoljaški tretjeredniki pri sv. Gregorju, observanti pri sv. Ani in kapucini pri sv. Marti.
Frančiškanska zgodovina Kopra je izjemno raznolika. Od 13. stoletja dalje je v mestu delovalo pet skupnosti Frančiškove redovne družine, ki so pripadale različnim redovnim tradicijam in imele svoje samostane ter cerkve.
Njihova navzočnost ni bila omejena na bogoslužje in duhovno oskrbo prebivalstva. Frančiškanske skupnosti so pomembno prispevale tudi k izobraževanju, knjižni kulturi, glasbi, dobrodelnosti, ohranjanju različnih jezikovnih izročil ter spodbujanju umetniškega ustvarjanja in naročanju umetniških del.
1. Minoriti pri sv. Frančišku: začetki frančiškanstva v Kopru
Najstarejša frančiškanska skupnost v Kopru so bili manjši bratje konventualci oziroma minoriti, ki so se v mestu ustalili v 13. stoletju.
Koprski škof Pavel Naldini v Cerkvenem krajepisu iz leta 1700 njihove začetke postavlja pred leto 1260. Izročilo jih povezuje z obiskom sv. Antona Padovanskega v Istri okoli leta 1229, vendar so najstarejša zanesljiva pisna pričevanja nekoliko poznejša.
Leta 1265 je koprski škof Konrad dovolil nadomestitev starejše, dotrajane cerkvice z novo stavbo. Cerkev in samostan sv. Frančiška sta v naslednjih stoletjih postala pomembno središče mestnega verskega, kulturnega in intelektualnega življenja.
S skupnostjo je posebej povezan blaženi Monald Koprski (ok. 1210–1280), frančiškanski pravnik in učenjak, avtor znamenite Summa Monaldina. Njegov grob je postal pomembno mesto lokalnega češčenja.
Minoriti so se posvečali pridiganju, vzgoji, študiju in pastoralnemu delu. Njihovo umetnostno dediščino danes najizraziteje predstavljajo ohranjeni arhitekturni deli cerkve in srednjeveške stenske poslikave.
Samostan je bil ukinjen leta 1806. Nekdanji samostanski prostori so danes del šolskega kompleksa, cerkev pa je urejena v Protokolarno-prireditveno dvorano sv. Frančiška Asiškega.
2. Klarise pri sv. Klari: ženska veja frančiškanskega izročila
Pomemben del zgodovine frančiškanstva v Kopru predstavlja samostan sv. Klare, najstarejši ženski samostan v mestu.
Redovnice se v zgodovinskih virih omenjajo že leta 1299, uradna vključitev skupnosti v red sv. Klare pa je bila potrjena z listino koprskega škofa Petra Manolessa z dne 4. novembra 1301.
Klarise so po zgledu sv. Klare Asiške živele v klavzuri, posvečene molitvi, kontemplaciji in evangeljskemu uboštvu.
Njihova skupnost je imela tudi izobraževalno vlogo, saj so sodelovale pri vzgoji deklet iz uglednejših koprskih družin. Ohranjene obračunske in zakupne knjige omogočajo vpogled v vsakdanje življenje redovnic, njihovo prehrano, gospodarjenje in odnose z mestnim okoljem.
Pavel Naldini v svojem opisu omenja bogato cerkveno opremo, več oltarjev in umetnine, povezane s samostanskim življenjem. Med zanimivejšimi pričevanji je izročilo o relikviji trna iz Kristusove trnove krone, ki naj bi leta 1498 pokazala znamenja čudežnega delovanja.
Samostan je bil leta 1806 razpuščen, njegovi prostori pa so pozneje dobili različne posvetne namembnosti.
Danes v delu nekdanjega samostanskega kompleksa deluje Pokrajinski arhiv Koper, kar simbolno nadaljuje povezanost prostora z ohranjanjem pisne in zgodovinske dediščine.
3. Glagoljaški tretjeredniki pri sv. Gregorju: slovanska pisna in liturgična tradicija
Posebno mesto v zgodovini koprskega frančiškanstva zavzemajo glagoljaški tretjeredniki, imenovani tudi gregoriti, ki so predstavljali pomembno središče slovanske liturgične in pisne kulture.
Začetki njihove navzočnosti segajo v leto 1467, ko je koprski plemič Francesco de Spelatis frančiškanskemu tretjeredniku Martinu Novaku iz Zadra podaril hišo z vrtom v Bošadragi.
Skupnost je pozneje delovala pri cerkvi sv. Marije Magdalene, leta 1530 pa se je preselila k cerkvi sv. Gregorja v Zubenagi, kjer je ostala do ukinitve samostana leta 1806.
Glagoljaši so večinoma prihajali iz Dalmacije, Istre in s kvarnerskih otokov. Posebnost njihovega delovanja je bila uporaba cerkvenoslovanskega jezika pri bogoslužju in glagolice v pisni kulturi.
V mestu, kjer so bile v upravnem in intelektualnem življenju močno prisotne latinščina in italijanske jezikovne različice, so glagoljaški redovniki ohranjali slovansko liturgično izročilo ter skrbeli za duhovne potrebe slovanskega prebivalstva.
Ohranjeni rokopisi in tiskane knjige, med njimi glagoljaški brevir iz leta 1688 in misal iz leta 1706, pričajo o bogati jezikovni in knjižni dediščini skupnosti. Pomembni viri za njeno zgodovino so tudi glagoljaške listine, pisma, inventarji in samostanske računske knjige.
Samostanski kompleks je bil porušen po letu 1954. Na nekdanjo skupnost danes spominjata Glagoljaška ulica in ohranjeni kamniti steber na Nazorjevem trgu.
4. Frančiškani observanti pri sv. Ani: učenost, umetnost in knjižna dediščina
Samostan sv. Ane predstavlja eno najpomembnejših središč frančiškanske knjižne in umetnostne dediščine na območju slovenske Istre.
Njegova ustanovitev je povezana z dukalom beneškega doža Agostina Barbariga z dne 21. oktobra 1492, s katerim je bila dovoljena gradnja cerkve in samostana frančiškanov observantov.
Frančiškani pri sv. Ani so skozi stoletja pomembno vplivali na versko, umetniško, glasbeno in izobraževalno življenje Kopra.
Cerkev je bila opremljena z dragocenimi umetninami, med katerimi posebej izstopata znameniti poliptih Cime da Conegliana in slikarska dediščina Benedetta Carpaccia.
Osrednji pomen samostana je imela njegova knjižnica, ki je hranila teološke, filozofske, zgodovinske in liturgične knjige, rokopise, prvotiske ter velike koralne tiske.
Njena zapuščina razkriva široke intelektualne stike koprskih frančiškanov. Posebno pozornost zaslužijo pergamentni kodeks Frančiškovega Vodila in Oporoke, grški rokopisi ter beneški koralni tiski iz začetka 16. stoletja.
Z zgodovino samostanske knjižnice sta posebej povezana pater Raimondo Benvenuti (1806–1863) in pater Hijacint Repič (1863–1918), ki sta pomembno prispevala k urejanju, popisovanju in raziskovanju knjižnega gradiva.
Del zgodovinskega fonda danes hrani Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, obsežno knjižno zbirko pa ohranja tudi samostan sv. Ane.
5. Kapucini pri sv. Marti: dobrodelnost in samostanska knjižnica
Peta skupnost Frančiškove redovne družine v Kopru so bili kapucini pri sv. Marti.
Njihova naselitev je bila povezana z obdobjem kužnih epidemij v 16. stoletju. Koprski meščani so se v času zdravstvenih stisk zaobljubili, da bodo postavili cerkev in samostan, namenjena tudi duhovni oskrbi in pomoči prebivalstvu.
Beneški dož Antonio Priuli je 27. julija 1621 izdal dovoljenje za gradnjo samostana, temeljni kamen pa je bil blagoslovljen 29. avgusta istega leta. Kapucini so se v samostanu naselili leta 1624, cerkev sv. Marte in Marije Magdalene pa je bila posvečena leta 1634.
Kapucini so se posebej posvečali pridiganju, spovedovanju, pomoči bolnikom in dobrodelnosti.
Pomemben del njihovega delovanja je predstavljala knjižnica, ki je hranila teološka, svetopisemska, filozofska, zgodovinska in druga dela. O njenem sistematičnem urejanju pričata abecedni in predmetni katalog iz leta 1943.
Po drugi svetovni vojni je bila knjižnica razdeljena med več ustanov. Del njene zapuščine danes hrani Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper kot posebno zbirko Bibliotheca S. Marthae.
Po popisu iz leta 2017 je zbirka obsegala 571 knjig, med njimi tri inkunabule in približno petdeset redkih tiskov.
Z nekdanjim samostanom sv. Marte je povezan tudi sv. Leopold Mandić (1866–1942), ki je v Kopru deloval v letih 1905–1906, mesto pa je povezano tudi z življenjsko potjo blaženega Marka iz Aviana (1631–1699).
Nekdanja kapucinska cerkev danes služi pravoslavnemu bogoslužju.
Pet samostanov, pet oblik istega izročila
Zgodovina petih frančiškanskih skupnosti razkriva, kako se je njihovo delovanje prilagajalo različnim zgodovinskim, družbenim in jezikovnim okoliščinam.
Minoriti so zaznamovali začetke srednjeveškega frančiškanstva, klarise so razvijale kontemplativno in vzgojno življenje, glagoljaški tretjeredniki so ohranjali slovansko liturgično kulturo, observanti so prispevali bogato umetnostno in knjižno zapuščino, kapucini pa so izstopali po dobrodelnem in pastoralnem delovanju.
Skupaj so pomembno sooblikovali zgodovino Kopra in zapustili dediščino, ki jo danes prepoznavamo v arhitekturi, umetnosti, knjigah in zgodovinskih dokumentih.
