O krstu, obhajilu, zakramentih in birmi.
Draga: Praznovanja so se začela že z rojstvom. Takrat so bile družine številčne. Otrok je bilo po 5, 6, redko kje le po eden. Tudi umrljivost je bila številna, jaz sem bila rojena kot osma, v tem času so umrli že štirje otroci. Vsi so bili krščeni takoj, ni se čakalo, da so dopolnili prvo ali drugo leto. Ko so me nesli h krstu, je moja porodna babica rekla mojemu botru in botri: »Ampak v t’mole Tržič so pa same Mice, pa France pa Johane … Zakaj ne bi bila Dragica?« Boter in botra nista imela nič proti. Doma tudi niso spraševali po mojemu imenu. Ona pa tudi ni ničesar rekla, da namreč ne bi vznemirjala moje mame. Ta je seveda hotela, da sem Franca, ker sem rojena 1. marca, 9. marca pa goduje sv. Frančišek. Takrat se ni praznovalo rojstnega dne, praznoval se je god. In vsak otrok je imel svojega svetnika, godovnika. Ga. Malijeva, ki je takrat opravljala poklic babice, je torej poskrbela za moje ime. Moram reči, da sem ji kar hvaležna. Tudi če me je kdo zmerjal, mi je moral reči dragica«.
Marjan: Prvo obhajilo smo imeli »Na skal’« oz. Naš dom, kjer je bilo zavetišče. Iz cerkve smo šli tja, v dvorano. Tam so bile pogrnjene mize z belimi prti. Vsak je dobil majhen šopek rož in kos biskvita ter kakav. To dvoje sem takrat prvič videl. Saj sploh nisem vedel, kaj jem. Nune so nam postregle, to smo pojedli – in to je bilo to. Obisk cerkve si se zapomnil tudi zato, ker smo si za to priložnost obuvali čevlje. Sicer pa smo od konca aprila do srede septembra hodili bosi, tudi v šolo.
Draga: Zakramenti niso bili javna praznovanja, izbiralo se je botre, če se je le dalo po možnosti bolj premožne. Isto je veljalo za birmo. Če povem po pravici: »Ni bila birma tako važna, kot je bila ura, ki (če) si jo dobil. S tem smo se radi postavljali, če pa ure ni bilo, takrat je bilo pa hudo.«
