Več kot tri desetletja, od leta 1945 naprej, so v vasi Grad delovali številni rokodelci. Kot v kakšnem srednjeveškem trgu so drug poleg drugega delali mojstri starih obrti.
Na klancu Grajske ceste je v prizidku Zakoparjeve ‘štale’ mojster Janko Odar popravljal čevlje, čez cesto nasproti sta imela delavnici krojač Anton Marolt in brivec Miha Kunšič.
Kot nasprotje povedanemu je Polde Kolman, sin krojača Leopolda Kolmana, v domači hiši odprl novo, inovativno obrt: kemično čiščenje, pranje in likanje perila in oblačil.
Zanimivo je, da sta v bližini delovali kar dve obrtni sobo- in slikopleskarski delavnici, ki sta jih vodila Ivan Jemc in sin (Božo Jemc), v Kotu pa Ivan Piber in sin (Ivan Piber). Obe družinski podjetji sta zaposlovali po več pomočnikov in vajencev, saj so imeli dovolj naročil pri beljenju in pleskanju blejskih hotelov.
Cvetelo je tudi izdelovanje spominkov in drobne lesne galanterije. V kleti Eratove hiše (danes Grajska c. 1) je izdelavo spominkov vodila Mina Ambrožič, ki je občasno zaposlovala večje število spretnih rok, saj se je vse delalo ročno; s čopiči, lepilom in barvnimi tuši. Spominjam se, da je v poletni sezoni pošiljala spominke tudi na hrvaško obalo, prav do Dubrovnika. Z izdelovanjem spominkov se je ukvarjal tudi dolgoletni oskrbnik na Blejskem otoku, Alojz Potočnik – Stojanov Lojz in njegova družina.
‘V lesu in z lesom’ se je bavil tudi umetni rezbar Jožef Franc, ki je imel delavnico na skednju pri bivši Vili Pavček. Njegovi mojstrsko izrezljani nabožni in okrasni izdelki so bili razna razpela, glave Križanega, molki in jaslice. Spominjam se, da je sredi 70. let dobil večje naročilo za izdelavo šahovskih garnitur za potrebe blejskih šahovskih turnirjev. Takrat so mu na dvorišču pomagali tudi njegovi otroci, ki so ročno brusili in gladili umetelno izrezljane šahovske figure. Ročno so jih tudi lakirali. Nekaj teh imenitnih šahov se je ohranilo doma pri Blejcih. V hišici za Vilo Pavček je drobno lesno galanterijo izdeloval Ivan Hrovat, med drugim je stružil tudi takrat popularne cigaret-špice – ustnike za kajenje.
V tistih letih se je razcvetela tudi slaščičarska obrt, ki jo je v stari Ravnikovi pekarni odprl Franci Šmon.
In v hiši nasproti, kjer ima danes svojo prodajalno filigran Pavlovski, je mojster Viktor Ravnik popravljal in navijal ure. Ni bil edini, v Kotu (vasi Grad) je v svoji hiši delal urar Zdravko Ambrožič.
V starih ‘cehih’ so bili tudi peki in mesarji. V Gradu je do konca 60. let še delovala mestna pekarna s prodajalno kruha, ki jo je vodil Rudi Kunej. Kruh so pekli in prodajali v bivši Ravnikovi pekarni. V spodnjih prostorih današnje Potočnikove hiše je nekaj let mojster Andrej Vovk pekel domač kruh. Povejmo še, da je to cehovsko obrt zatrla industrijska proizvodnja kruha – ŽITO Lesce.
Do tistih let sta v Gradu (še) delala dva domača mesarja, doletela ju je enaka usoda kot peke. Bila pa sta moža, gospodarja in mesarja iz ‘zlatih časov’ blejskih obrti. Prvi je bil Ivan Zrimec, ki mu je v prodajalni pomagala žena Marija. Danes je to hiša, v kateri ima vrata odprta gostišče Murka. Za gostilno Pri planincu je v mogočni hiši pri Žabjem potoku delovala mesarija in prodajalna Ambrožič. Stari mojster Ambrožič, ki je dostikrat stal za pultom in sekal kosti, je zaposloval do tri pomočnike, mesarje. Spominjam se, da je bil prijazen in domač z gospodinjami: »No, Micka, kva bomo dons kuhal?« Z mojo mamo Marijo sta se poznala še izpred vojnih let – stari Blejci so jo poznali kot Petranovo Micko; pred vojno si je služila kruh v imenitnem hotelu PETRAN na Mlinem. Mesarije sta ‘zaprla industrijski zakol’ in predelava mesa v klavnicah v Radovljici in na Jesenicah.
