Leto 1964 je na Slovenskem minilo v znamenju sporov med politiko in intelektualci, ki so imeli za posledico ukinitev Perspektiv. V kinematografih so se Slovenci smejali filmu Ne joči, Peter, Celjski tednik pa je dopolnil devetnajst let.
Prišlo je tudi do sprememb v vodstvu časopisa; po uspešnih petnajstih letih je Toneta Masla na mestu glavnega urednika zamenjal Rudi Lešnik. Za odgovornega urednika je bil imenovan Jure Krašovec in nato sredi leta Drago Hribar. Tega leta je bil Celjski tednik še vedno sestavni del časopisnega grafičnega podjetja Celjski tisk, prodajno in naročniško ter seveda tudi vsebinsko pa se je usmeril še na tri posavske občine (Sevnica, Krško in Brežice).
V tem obdobju je časnik še bil okrajno glasilo SZDL in čeprav so ga organizacije socialistične zveze prevzele v delno financiranje, je podobno kot ostali »pokrajinski tiski« zašel v denarne težave.
Po vseh občinah so potekali razgovori s predstavniki občinskih skupščin in družbeno-političnih organizacij »o vsebini, organizaciji in financiranju« Celjskega tednika. Načelni dogovori so bili sprejeti v zadovoljstvo vseh strani, saj so bili povsod voljni »sprejeti ustanoviteljske pogodbe za pet let«, pri čemer je večina občin predlagala, da bi Celjskemu tedniku priključili še Uradni vestnik. S tem bi namreč »omogočili širšemu krogu občanov, da bodo pravočasno seznanjeni s predpisi, kijih sprejemajo skupščine«.
Besede urednika Rudija Lešnika, da »soglasje v občinah kaže svetlejšo perspektivo«, so se izkazale za preveč optimistične. Že v poletnih mesecih naslednjega leta je celotnemu »pokrajinskemu tisku« v Sloveniji grozil pravi kolaps. Olje na ogenj so prilili še pomisleki in razprave, ki so celo načenjali vprašanje »o potrebnosti pokrajinskega tiska ob razširjenosti velikih časopisov ter stalnega naraščanja uporabnikov radijskih in televizijskih sprejemnikov«.
V tem obdobju je časnik še bil okrajno glasilo SZDL in čeprav so ga organizacije socialistične zveze prevzele v delno financiranje, je podobno kot ostali »pokrajinski tiski« zašel v denarne težave.
Po vseh občinah so potekali razgovori s predstavniki občinskih skupščin in družbeno-političnih organizacij »o vsebini, organizaciji in financiranju« Celjskega tednika. Načelni dogovori so bili sprejeti v zadovoljstvo vseh strani, saj so bili povsod voljni »sprejeti ustanoviteljske pogodbe za pet let«, pri čemer je večina občin predlagala, da bi Celjskemu tedniku priključili še Uradni vestnik. S tem bi namreč »omogočili širšemu krogu občanov, da bodo pravočasno seznanjeni s predpisi, kijih sprejemajo skupščine«.
Besede urednika Rudija Lešnika, da »soglasje v občinah kaže svetlejšo perspektivo«, so se izkazale za preveč optimistične. Že v poletnih mesecih naslednjega leta je celotnemu »pokrajinskemu tisku« v Sloveniji grozil pravi kolaps. Olje na ogenj so prilili še pomisleki in razprave, ki so celo načenjali vprašanje »o potrebnosti pokrajinskega tiska ob razširjenosti velikih časopisov ter stalnega naraščanja uporabnikov radijskih in televizijskih sprejemnikov«.
