Začetki knjižnice so močno povezani s prvo upraviteljico knjižnice, tj. gospo Elizabeto Savico Zorko (v nadaljevanju Savico Zorko), ki ji je dala izreden začetni zagon.
O ustanovitvi brežiške knjižnice prva knjižničarka Franja Mačkovšek, učiteljica na osnovni šoli v Brežicah, pripoveduje:
»Junija 1945 sem dobila od funkcionarjev na tedanjem okraju v Brežicah nalog naj ustanovim tu knjižnico. Odšla sem takoj na delo. Ker je okupator uničil skoro vse slovenske knjige, je bila prostovoljna zbirka teh v l. 45/46 zelo majhna. Nekaj dijakov iz pripravljalnih tečajev na gimnaziji, kjer sem takrat poučevala, je nabiralo po posameznih hišah v mestu knjige. Nabrali smo zelo malo. Zato sem poklonila knjižnici okoli 15 leposlovnih in okrog 30 mladinskih knjig, ki so se mi ohranile skrite na podstrešju. Ker s tem še ni bilo mogoče začeti knjižnice, sem se obrnila na vse ljubljanske založbe (Učiteljska, Nova založba, Državna) s prošnjo za poklonitev slovenskih knjig novoustanovljeni ljudski knjižnici v Brežicah. Vsi so se prošnji odzvali, posamezne založbe so darovale od 15-25 novih leposlovnih knjig. To je bil temelj sedanji knjižnici.
Istočasno z nabiranjem slovenskih knjig je bila v Brežicah še ena akcija, namreč pobiranje vseh nemških knjig, ki jih je pustil okupator. Teh je bilo več kubičnih metrov in so jih z vozički privažali z vseh koncev mesta v gimnazijo, kjer sem jih v mesecih jun., jul. in avg. sortirala na znanstvene, leposlovne, mladinske in nacistične. Večino teh knjig so s kamionom odpeljali v Ljubljano, kjer je Univerzitetna knjižnica knjige znova pregledala in nerabne izločila za odpad. V ljudsko knjižnico ni prišla nobena teh knjig, ker je vila v izseljeniškem pasu parola: nekaj let nobene nemške knjige!
Za knjige, ki smo jih odstopili Univerzitetni knjižnici, nas je ta za revanžo napotila s toplim priporočilom na Ljudsko knjižnico Celje. Res se je ta izkazala s preko 100 novimi slovenskimi knjigami in tako je bila možnost obstoja Ljudske knjižnice Brežice zagotovljena. Bila je prva v okraju. V zimi 1945/1946 je že redno izposojala.« (Kronika Ljudske knjižnice Brežice, 1945-1964)
Savica Zorko pa se začetkov brežiške knjižnice spominja tako:
»Poletje 1945 … Brežice so še na pol prazne. Tuj rod, ki je nekaj let gospodaril našemu mestu, je odšel. Naši ljudje se vračajo. Počasi se izseljeniški pas ob Savi spet polni. Dan za dnem prihajajo v smeri od železniške postaje naši ljudje. Povsod se budi novo življenje. Ustanavljajo se tečaji, šole, ki naj bi naši mladini pomagale zapolniti vrzel neplodnih let brez učenja. Tako kot mladina se z nepopisanim elanom vrže na delo tudi učiteljstvo. Toda knjig ni. Slovenskih sploh ne. Osnovnošolski učitelji izdajo začasno šolsko čitanko. Kakor ni učnih knjig, tako tudi ni drugih, leposlovnih. Okupator je uničil skoro vse. Učiteljica Franja Mačkovškova začne s prostovoljno zbirko. A ta je zelo majhna. Zato se obrne na ljubljanske založbe s prošnjo za poklonitev slovenskih knjig novo ustanovljeni ljudski knjižnici v Brežicah. Vse založbe se prošnji odzovejo. Knjižnica prične kmalu poslovati in doseže v nepolnem poldrugem letu 120 bralcev in 630 izposojenih knjig. Tako je bila po osvoboditvi ustanovljena prva knjižnica pri nas.« (Kronika Ljudske knjižnice Brežice, 1945-1964)
Tako je bil ob koncu leta 1945 s skromnim fondom knjig postavljen temelj prvi knjižnici v okraju. Knjižnica je začela izposojati februarja 1946. Njen ustanovitelj je bil Mestni ljudski odbor, upravnica knjižnice pa je postala Savica Zorko (Bemkoč, 1996).
Knjige so bile razvrščene po formatih. V knjižnici so vodili inventarno knjigo, abecednoimenski katalog, kartoteko bralcev in evidenco o izposojenih knjigah. Odprta je bila vsako nedeljo dopoldan. Prostor je imela v učilnici tedanje osnovne šole (današnji Slomškov dom). Naročena je bila na periodični tisk, ki so ga bralci prebirali kar na šolskih klopeh. Člani knjižnice so bili tako predšolski otroci kot starejši, tudi onemogli, katerim so knjige prinašali kar na dom (Šebek, 1984).
Knjižnična zaloga se je počasi večala z darili založb, posameznih ljubiteljev knjig in podjetij. Iz sredstev, ki sta jih knjižnici občasno namenjala Občinski ljudski odbor in Okrajni ljudski odbor Krško, je nabavljala novosti. Prva leta je bila izposojevalnina edini vir dohodkov, z letom 1948 je dobila prispevke različnih ustanov in podjetij (Šebek, 1984).
Že 1. februarja 1948 je bila v Splošni bolnišnici Brežice odprta prva podružnica Ljudske knjižnice Brežice, in sicer na splošnem oddelku. 1. maja 1949 pa še druga, na pljučnem oddelku. Prvo je od ustanovitve vodila Rezika Kolar, bolnišnična šivilja, drugo pa vsakokratna bolničarka na oddelku (Kronika Ljudske knjižnice Brežice, 1945-1964).
Leta 1953 je knjižnica pridobila tudi čitalnico (Bemkoč, 1996).
Proti koncu leta 1954 je bila ustanovljena knjižnica pri Sindikalni podružnici brežiške opekarne (Kronika Ljudske knjižniec Brežice, 1945-1964).
Knjižnična mreža se je širila. V občini je bilo ob 10. obletnici ustanovitve knjižnice deset skromnih podružničnih ljudskih knjižnic. Primer zgledne krajevne knjižnice je bila knjižnica v Dobovi s knjižničarjem Francem Vadnalom.
