Druga svetovna vojna je prekinila prizadevanja za hitrejši gospodarski razvoj. Nemci so v prvih mesecih okupacije zamenjali ljudi na vodilnih mestih, proizvodnjo pa so preusmerili za vojne namene.
V zaplenjeni Sirčevi tekstilni tovarni v Stražišču so Nemci namestili nove stroje in izdelovali dela za torpeda. V vojaški obrat je bila spremenjena tudi največja kranjska tekstilna tovarna Jugočeška, izdelovali so finomehanične izdelke, v Jugobruni pa tekstilne izdelke in dobutev za nemško vojsko.V Prahovi in Božičevi tovarni na Primskovem so sestavljali bombe. Iz podjetij, kjer proizvodnje ni bilo zaradi pomanjkanja surovin, so Nemci razprodajali vrednejše stvari, npr. iz tovarne olja v Britofu.
Po vojni je nova oblast pričela s spreminjanjem družbenega in gospodarskega sistema. ki je temeljilo na industrializaciji in združevanju manjših podjetij ter na planski proizvodnji. Že 1946 so v Kranju potekali številni procesi proti industrialcem, trgovcem, obrtnikom in podjetnikom, ki so bili novi oblasti sumljivi, ker so po nemški okupaciji ostali na svojih službenih mestih. Izrekali so jim ostre kazni, odvzem premoženja, zapor, prisilno delo ali celo usmrtitev.Nov udarec za kranjska podjetja je pomenila tudi nacionalizacija zasebnega premoženja, ki so jo izvajali na podlagi zakona o nacionalizaciji iz leta 1946,
Z nacionalizacijo je oblast dosegla popoln nadzor nad gospodarstvom, s čimer je lahko pripravila izvedbo planskega gospodarstva v okviru petletnih načrtov oziroma petletk. Iz Jugobrune je po vojni nastala Tiskanina, ki se ji je pridružilo še nekaj manjših podjetij; Intex je leta 1953 prevzel obrate starega Tekstilindusa in ukinil njegovo proizvodnjo v stari tovarni na Gašteju; leta 1961 pa sta se Tiskanina in Intex združila v podjetje Tekstilindus. Podjetja so se specializirala in razvijala nove proizvodne programe, nastajale so nove tovarne konfekcije in trikotažnih izdelkov: IBI Kranj, Gorenjska oblačila, Triglav konfekcija Kranj, Zvezda, tekstilna tovarna Kranj, Kokra, ženska lahka konfekcija Kranj. Tekstilne industrije je bilo sicer v Kranju veliko, ampak še zdaleč ni bila poglavitna industrijska panoga, kajti razvili sta se še elektroindustrija (Iskra) in gumarska industrija (Sava).
Podjetja so v 60. in 70. letih dobro sledila tehnološkemu posodabljanju, izobraževali so delavce in izdelovali vedno nove vrste blaga iz naravnih materialov. V sedemdesetih in osemdesetih letih je prišlo do gospodarskega zatona in tekstilna industrija se je v Kranju reševala z dodelavnimi posli, ki so dajali pozitivne rezultate. Pozitivnih rezultatov pa niso prinesli kriza v devetdesetih letih, lastninjenje in privatizacija tovarniških obratov.
Iitalijanska firma Bonazzi iz Verone je npr. kupila del obratov Tekstilindusa, vendar podjetje proizvodnje ni razvijalo in jo je dokončno opustilo. Tekstilindus, eden izmed največjih jugoslovanskih podjetij za proizvodnjo bombažnih tkanin, je šel v stečaj 11. novembra 1991. Vse premoženje so razprodali. Podobno usodo so doživela tudi druga kranjska tekstilna podjetja: IBI, Gorenjska oblačila, Triglav, Zvezda in Kokra ter tovarna obutve Planika.
Viri:
Bohinc, S., Božič, M., Purič, S.: Industrializacija Kranja in njene posledice. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Kos, M.: Podjetništvo v Kranju: od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2006
Pollak, M.: Franjo Sirc – kranjski trgovec in industrialec. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Porenta, K.: Josip Slavec. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Puhar, F.: Gospodarski vzpon Kranja 1918 – 1986, v Kranjski zbornik 1990. Kranj: Skupščina občine, 1990
