Koštiálova ulica se od leta 1955 imenuje po jezikoslovcu in folkloristu Ivanu Koštiálu. Poteka od Seidlove ceste do mestnega pokopališča ter obsega 46 hišnih številk.
Ivan Koštiál se je rodil 27. julija 1877 v Gradcu materi Slovenki in očetu Čehu. Na Dunaju in v Gradcu je študiral slovenščino in klasično filologijo, kjer je leta 1898 diplomiral. Od 1899 je poučeval na srednjih šolah v Novem mestu in Ljubljani, na slovenskem moškem učiteljišču v Kopru (1902-1909) in Gorici (1909-1919), nato pa je do upokojitve učil na gimnaziji v Novem mestu. Marjan Mušič ga v knjigi Novomeška pomlad opisuje kot dobrega profesorja: »Kot vihra je vselej točno ob uri v razred privršal profesor slovenščine in srbohrvaščine Ivan Koštiál. Hrup, ki ga je povzročil s čiščenjem in opihavanjem katedra, se je mešal z razigranostjo učencev. … utrujeni od ustaljenega, nespremenljivo zdolgočasenega podajanja predmetov ex cathedra so si oddahnili in znova osvežili s prihodom profesorja Koštiála, ki je umel svoje prenikavo znanje približati dijakom na neobičajen, iskrivo duhovit način; pri tem pa jim je dopuščal, da so sami aktivno sodelovali pri pouku.«
Posegal je na mnoga znanstvena področja; raziskoval je besedišče, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko, zgodovino knjižnega jezika. Bil je poznavalec večine evropskih jezikov, še posebej baltskih, ukvarjal pa se je tudi s furlanščino, italijanskimi in nemškimi narečji, kočevarsko nemščino, romščino, etiopščino, jezik glagoljaške književnosti itd. Pogosto se je znašel v funkciji prevajalca. Preučeval je slovenske psevdonime, sodobna jezikoslovna in folkloristična vprašanja in napisal več člankov na tematiko erotičnih izrazov. Loteval se je tudi literarnozgodovinskih tem ter preučeval delo Prešerna in Vodnika. Objavil je več kot 100 člankov in razprav v domačih in tujih časopisih. Sodeloval je pri nastajanju Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja in pripravljal prvi slovenski jezikovni atlas. Leta 1927 je izšel njegov Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine, ki je bil večkrat ponatisnjen. V rokopisu je ostal Slovenski etimološki besednjak, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.
Letos obeležujemo 60. obletnico njegove smrti, saj je umrl 19. februarja 1949 v Novem mestu. Knjižnica Mirana Jarca poleg njegovih del, predvsem jezikoslovnih, hrani tudi obsežno zapuščino Alojza Turka, ki med drugim vsebuje nekaj dobesednih prepisov Koštiálovih del.
Posegal je na mnoga znanstvena področja; raziskoval je besedišče, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko, zgodovino knjižnega jezika. Bil je poznavalec večine evropskih jezikov, še posebej baltskih, ukvarjal pa se je tudi s furlanščino, italijanskimi in nemškimi narečji, kočevarsko nemščino, romščino, etiopščino, jezik glagoljaške književnosti itd. Pogosto se je znašel v funkciji prevajalca. Preučeval je slovenske psevdonime, sodobna jezikoslovna in folkloristična vprašanja in napisal več člankov na tematiko erotičnih izrazov. Loteval se je tudi literarnozgodovinskih tem ter preučeval delo Prešerna in Vodnika. Objavil je več kot 100 člankov in razprav v domačih in tujih časopisih. Sodeloval je pri nastajanju Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja in pripravljal prvi slovenski jezikovni atlas. Leta 1927 je izšel njegov Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine, ki je bil večkrat ponatisnjen. V rokopisu je ostal Slovenski etimološki besednjak, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.
Letos obeležujemo 60. obletnico njegove smrti, saj je umrl 19. februarja 1949 v Novem mestu. Knjižnica Mirana Jarca poleg njegovih del, predvsem jezikoslovnih, hrani tudi obsežno zapuščino Alojza Turka, ki med drugim vsebuje nekaj dobesednih prepisov Koštiálovih del.
