Komunistično taborišče Strnišče

Jugoslovanska vlada je namreč 1944 sprejela sklep o izgonu vseh pripadnikov nemške manjšine in o zaplembi njihovega premoženja. Poleg ljudi nemške narodnosti in manjše skupine vojnih ujetnikov je bilo v Lagerju Strnišče, ki je spadal pod upravo sodnih zaporov na Ptuju, interniranih tudi nekaj pripadnikov madžarske manjšine iz Prekmurja ter Slovenci, ki so bili osumljeni, da so se prekršili zoper „slovensko narodno čast”. To so bili v glavnem ljudje, ki so sprejeli članstvo v Štajerskem Kulturbundu ali pa so bili po mnenju tedanje oblasti njihovi simpatizerji. Tako imenovanim „sovražnikom ljudstva” je bila namenjena različna usoda: Nemce je čakal izgon, večino Slovencev so po nekaj mesecih izpustili, še prej pa jih je čakalo sojenje pred Sodiščem slovenske narodne časti (SNČ), določeno število enih in drugih pa je bilo umorjenih brez vsakega sodnega postopka. V začetku oktobra 1945 je bilo taborišče razpuščeno, razstavljene barake pa so bile 1946 odpeljane k brigadirjem za gradnjo avtoceste Zagreb-Beograd.

V težkih gospodarskih razmerah po končani vojni ni bilo mogoče takoj nadaljevati z gradnjo tovarne. Vladal je celo dvom ali jo bo nova država sploh zmogla dokončati, saj je to zahtevalo ogromna finančna sredstva. Na gradbišču tovarne so leta 1945/1946 zaporniki opravljali le vzdrževalna dela. Leta 1947 pa je jugoslovanska vlada sklenila v Strnišču nadaljevati z gradnjo in zgraditi tudi tovarno aluminija. Podjetje Gradis iz Maribora je na temelju nemških barak sezidalo nove, da bi služile za delovno naselje graditeljev tovarne in novega industrijskega naselja. Ko so se obnovila dela na izgradnji tovarne, je vlada aprila 1949 v Strnišču ustanovila delovno taborišče za obsojence za poboljševalno delo. Julija 1949 je na gradbišču tovarne v Strnišču delalo ok. 1800 oseb, od tega 391 kaznjencev.
Julija 1949 je bilo taborišče ukinjeno in namesto njega ustanovljeno delovno taborišče za družbeno koristno delo, ki je obstajalo do aprila 1950. Večina obsojencev na prisilno in družbeno koristno delo so bili politični obsojenci, ki jih je bilo po mnenju tedanje oblasti potrebno prevzgojiti. Ob ukinitvi taborišča je bilo v Strnišču 129 kaznjencev.

Strniška grajska posest je bila priključena splošnemu ljudskemu premoženju. Grajska poslopja in posestvo so najprej služili kot »Kmetijsko gospodarstvo« za prehrano delavcev pri gradnji tovarne glinice in aluminija, nato pa kot samostojno gospodarstvo.  Leta 1959 je bilo posestvo s stavbami vključeno v Kmetijsko gospodarstvo »Dravsko polje«, 1961 pa so ga priključili Kmetijskemu kombinatu Ptuj.

(Pripravila: Melita Zmazek)