V VII. ledini je zapisanih še šest opomb in vsaka je po svoje zanimiva, jaz pa bom za zaključek izbral krajši zapis pri parceli št. 258/9, ki govori takole: “Ta, manjši pas travnika, s prej navedeno površino 22 kv. sežnjev, se že vrsto let uporablja kot javna pot k Sv. Roku in je zato povsem izvzet iz kmetijske rabe.”
Tukaj me je najprej pritegnila omemba Sv. Roka, potem pa sem ugotovil, da je bil ta travnik leta 1820 v lasti “mojega soseda” Andreja Fajsa iz Korpul 24. Njegov oče Luka Fajs je bil tisti, ki je leta 1787 pričakal uradnike na svojem posestvu in ti so celotno posest natančno izmerili ter izračunali donos. Če se osredotočimo na travnike, vidimo, da je bila skupna vrednost pridelane krme na tej kmetiji 3 goldinarje in 48 krajcarjev, kar je prineslo 40 krajcarjev davka. Za omenjeni Fajsov pas travnika velikosti 22 x 1 seženj računica pokaže, da škoda zaradi pohojenega travnika in vrednost davka, ki je moral biti plačan, skupaj zneseta približno tri krajcarje na leto. V tistem času je bila vrednost žemlje približno 1 krajcar in v 30 letih bi se jih kar nekaj nabralo. Če pa naredimo primerjamo s ceno vina, pa bi si gospodar Luka Fajs za skupni znesek 1,5 goldinarja najbrž lahko privoščil eno dunajsko vedro srednje kvalitetnega vina (56,6 litra). Čeprav tisti trije krajcarji na leto niso ravno ogrožali preživetja družine, jim najbrž ni bilo prav, da državi plačujejo davek za zemljo po kateri je vodila javna pot. Andrej s svojo trmo ni dosegel samo izbris davka za pohojenen travnik, ampak je poskrbel da ta košček sveta ni utonil v pozabo. Njegova vztrajnost nam je iz “zaprašenih” arhivov rešila zgodbo, ki ima danes, po več kot dveh stoletjih, svojo dušo in obraz.
Ko so uradniki leta 1820 za ta kos zemljišča govorili v pretekliku in zapisali, da je tam nekoč obstajal travnik (Grasort gewesen), se za temi besedami skriva na tisoče stopinj romarjev, ki so polni vere in upanja s te strani hriba prihajali k Sv. Roku. Prihajali so od blizu in daleč, pot pa jih je vodila po takratni deželni cesti, ki je iz smeri Podčetrtka in Kristan Vrha vodila skozi naselje Korpule in naprej v Šmarje. Z mesta, kjer je cesta v naselju Korpule dosegla najvišjo točko, se je malo nad krošnjami dreves že svetlikal vrh zvonika cerkve Sv. Roka in prav v njegovo smer jih je vodil odcep levo navzgor proti Fajsovi domačiji. Potem so se samo držali te smeri in malo pred vrhom jih je pot vodila med dvema njivama naravnost proti njihovemu končnemu cilju.
Ko sem v uvodnih stavkih pisal o svoji bivši župniji in prednikih s hrvaške strani reke Sotle, si nisem nikakor mislil, da se bo krog tako naravno sklenil in me bo tale “bližnjica” pripeljala prav do domačega praga. Kot je leta 1912 zapisal Avgust Stegenšek: “Šmarje je božjepotna župnija. Še dandanes se zbira tam na tisoče vernikov iz Štajerskega in Hrvaškega k prazniku Marijinega Vnebovzetja in na sledeči dan Sv. Roka. Nekdaj je bilo to število še večje.” (Stegenšek, Zgodovina pobožnosti, str. 81-82). Ko danes opazujem to natančno vrisano pot na stari katastrski karti, se zavedam, da je po njej najbrž stopal tudi kateri od mojih prednikov, ki so živeli na obeh straneh reke Sotle in prihajali sem k Sv. Roku iskat tolažbo in upanje. Ko so na svoji poti premagali še zadnjo strmino, so bili nagrajeni s čudovitim razgledom in prav gotovo so se ozrli nazaj proti svojemu domu. S pomočjo teh arhivskih dokumentov se danes nazaj oziram tudi jaz. Ko se z ženo Marijo odpravljava na sprehod, se nama z največjim veseljem pridruži tudi psička Šila in potem bi lahko rekel, da vse poti vodijo na ta romarski hrib. Ponavadi pridemo na vrh mimo kapelic, domov pa se vračamo proti Korpulam in s poti se nam odpira lep pogled na tisto, nekoč Fajsovo domačijo. Nekdanja romarska bližnjica je sedaj že dolgo preorana, meni pa bo ostala nevidni most do lastnih korenin.
Za lažjo predstavitev si to bližnjico med dvema njivama lahko pogledamo na karti Franciscejskega katastra iz leta 1825.


