Janez Gabrovšek (rojen leta 1940) je do 1971. delal kot pek v pekarni. Zaradi izčrpanosti, posledice izključno nočnega dela, je zaprosil za delo v Industriji usnja Vrhnika (IUV) in ga tudi dobil. V podjetju je bil zaposlen do upokojitve leta 1998. Delal je na različnih oddelkih: centralna barvarna, struženje kož in čistilne naprave.
V pogovoru je sogovornik opisal svojo poslovno pot in se osredotočil na natančen opis tehnologije čiščenja odpadnih vod na oddelku čistilne naprave v IUV.
Prvo leto je bil zaposlen na oddelku centralna barvarna, nato se je odločil za bolje plačano delo na oddelku struženje kož. Upravljanje stroja za struženje je izredno zahtevno; strugar cel delavnik stoji na eni nogi, z drugo pa s pomočjo pedala dviga in spušča mizo z noži, ki tanjšajo kožo. Po dvanjastih letih napornega dela je začel iskati novo zaposlitev. V usnjarni so mu ponudili delo na oddelku čistilne naprave.
Delovno ekipo na čistilnih so sestavljali vodja (šef), dva delavca, ki sta delala v dopoldanski izmeni, dva v popoldanski in en ponoči.
Odpadne vode iz vseh oddelkov tovarne; proizvodnje, kuhinje in sanitarij so se stekale v skupen kanal, ki je bil speljan proti čistilnim napravam. Dnevno je iz usnjarne odteklo 3.000 mᶾ do 3.500 mᶾ odplak.
Vsako uro in pol so jemali vzorce odpadne vode in preverjali njen pH in usedline blata. Čiščenje odpadne vode se je začelo preko posebnih grabelj in rešetk, ki so zajele vse odpadne večje dele. Voda se je stekala naprej v 2.000 mᶾ velik izravnalni bazen, kjer je s pomočjo zračenja potekalo nadaljnje čiščenje. Od tu dalje je voda odtekla v usedalne bazene, kjer so nečistoče sesirili s pomočjo kemikalij (železov sulfat, poli elektroliti, peroksid, apno). Nastali so tako imenovani kosmiči – gošča, ki se je vsakih 10 minut avtomatsko stekala v poseben bazen. Od tu se je črpala preko 2 m širokega in okrog 6 m dolgega tekočega traku med valje stiskalnice. Stisnjen odpadni material se je zbiral v posebnih kontejnerjih, ki so jih odvažali na komunalno deponijo.
Trdih delcev očiščene odpadne vode so odvajali v centralno čistilno napravo na Tojnice in od tam v reko Ljubljanico.
Kljub napornemu, relativno umazanemu delu in izpostavljenosti vsem vremenskim razmeram, je delo na oddelku čistilne naprave sogovornika veselilo, saj je zahtevalo natančno in skrbno spremljanje odpadnih voda. Tako je v polni meri prišel do izraza njegov odgovoren odnos do ohranjanja čistega okolja.
Prispevek vsebuje še pet fotografij posnetih na oddelku Čistilne naprave IUV:
- Pogled na zadnjo fazo v območju čistilnih naprav
- Janez Gabrovšek slikan med delom
- Stisnjena usedlina – »blato« iz odpadnih voda
- Biološki filter za čiščenje smrdljivih hlapov iz odpadnih voda
- Usedalni bazen
Pogovor je potekal 18. decembra 2013 na domu Janeza Gabrovška na Vrhniki.
Dodatek:
Anton Gantar: Čistilna naprava v usnjarni na Vrhniki pred zagonom (odlomek); Usnjar št. 156, str. 3, junij 1982
Inženir Anton Gantar, glavni tehnolog v IUV v glasilu Usnjar napoveduje izboljšave, ki jih bo nova čistilna naprava prinesla usnjarni in življenju na Vrhniki:
” Seveda je nerealno pričakovati, da bo čistilna naprava z začetkom poskusnega obratovanja delala s polno paro, temveč bo to obdobje resnega in temeljitega dela pri zagonu in preizkušanju posameznih delov naprave ter ugotavljanju optimalnega učinka. Poleg opreme bo treba vpeljati tudi delavce, ki bodo v bodoče skrbeli za čim boljše delovanje čistilne naprave, saj se bosta obseg dela in njegova zahtevnost precej spremenila.
V vsakem primeru pa lahko pričakujemo, da bo čistilna naprava v sušnih poletnih mesecih že prispevala svoj delež k manjšem onesnaževanju Ljubljanice. Veliko izboljšanje za Vrhniko pa bo tudi to, da delno očiščena voda ne bo tekla v Ljubljanico ob usnjarni, temveč šele pod Vrhniko na Tojnicah, zato bo reka v svojem toku skozi mesto v bodoče čista. „
