Iz spominov

 

Prim. Drago Plešivčnik, dr.med. (1929–2023), Slovenj Gradec

Maja 1948 se je v Guštanju zbrala gimnazijska mladina in sklenila,  da bo zgradila novo gimnazijo. Ustanovili so mladinsko delovno brigado, imenovano po organizatorju koroškega partizanstva Pavlu Žavcerju – Matjažu. Vodstvo je prevzel tedanji predsednik dijaške mladine Drago Plešivčnik. Moral je skrbeti tudi za saniteto, zato je prosil dr. Boštjana Erata za zdravniški pregled brigadirk in brigadirjev. Prijazni zdravnik je takoj pristal na prošnjo in jih pregledal. Dr. Plešivčnik se spominja, da ga je začudilo, ker jih je avskultiral (poslušal pljuča in srce) kar skozi obleke. Očitno je imel dober sluh in predvsem veliko izkušenj.

O takih pregledih piše tudi prof. dr. Janko Sušnik v svojem prispevku Pionirji reševalne postaje v zborniku ob 60. obletnici reševalne postaje na Ravnah na Koroškem (Reševalna postaja Ravne na Koroškem /1927–1987, SOZD Koroško zdravstvo o. o., Ravne na Koroškem 1987). Navaja, da je bolnike avskultiral kar skozi zimski plašč (morda je bilo v ordinaciji tudi premrzlo?) in zadel pravo diagnozo.

 

Beno Kotnik – Lubasov (1931–2025), Podgora, Kotlje

Spominjal se je dr. Erata kot uglajenega gospoda, ki ga je večkrat videl, ko se je po kosilu sprehajal po trgu v lepem suknjiču. Zavil je v vsako od treh gostiln, k Milonigu, Cvitaniču ali Lečniku, kjer so mu postregli z osminko (1,25 dcl) dalmatinskega vina, ki ga je imel najraje. Za mizami teh gostiln je včasih tudi ordiniral.

Lubasov rejenec Karel Polenik – Don je bil kot partizan ranjen v koleno, krogla mu je obtičala v sklepu. Skrili so ga v bunker blizu domačije in poklicali dr. Erata, češ da je hudo zbolel stari hlapec. Ko ga je pregledal, mu je gospodar povedal še za ranjenega rejenca. Dr. Erat je zardel, vendar se je odpravil z njim v gozd. Za operacijo se ni odločil, rano je očistil, namazal in na novo povil. Po štirinajstih dneh se je pri ranjencu oglasil Rožankov Zep (Zdovc) iz kmetije nad Ivarčkim jezerom. Bil je kovač, ukvarjal pa se je tudi z rezanjem prašičev. Od gospodarja je zahteval ostro britev, ki jo je razkužil z lizolom. Nato je prerezal kožo in z malimi kleščami izvlekel kroglo. Ranjenec je povsem okreval v dobrem tednu dni.

Pripomba: drugačne verzije dogodka so opisane v knjigi Koroško partizansko zdravstvo (A. Ikovic, M. Linasi, Knjižnica NOV in POS51, Ljubljana 1985) na straneh 71 in 72.

 

Fanika Korošec (r. 1932), Ravne na Koroškem

Njen oče je delal v železarni. Nekoč je dobil tako hudo angino, da je vedno težje požiral, začelo ga je že dušiti. Na pomoč so poklicali dr. Erata, da ga je pregledal. Od mame je zahteval, naj mu da žlico, ki jo je narobe obrnjeno vtaknil očetu v usta. Nato je z ročajem močno pritisnil na ognojek in ga predrl. Iz njega je priteklo obilo gnoja, očetu pa je takoj odleglo. Tako mu je rešil življenje.

 

Edit Samec (r. 1933), Ravne na Koroškem

S starši je živela v Guštanju blizu Eratove hiše v poslopju, kjer je danes gostilna Lečnik. Njen oče je bil mesar Šmaucer. V mladosti je imela pogoste glavobole. Šlo je za napade migrene, vendar te bolezni tedaj še niso znali diagnosticirati. Zaradi teh težav je bila na preiskavah v mariborski bolnišnici na oddelku za ORL, kjer jo je zdravil prim. dr. France Cundrič. Zaradi nadaljnje diagnostike jo je poslal na nevrološko kliniko v Ljubljano k prof. dr. Petru Kartinu, kjer so potrdili diagnozo migrene. Kadar je imela hud glavobol, so zaprosili Eratovo medicinsko sestro Anico Pavšer, da bi ji je uredila zdravniško opravičilo. Dr. Erat ga je rade volje napisal brez vseh pripomb.

 

Ivica Žnidar (r. 1934), Ravne na Koroškem

Januarja 1952, ko je bila v četrtem letniku srednje ekonomske šole v Mariboru, je resno zbolela. Domači zdravnik v Guštanju, dr. Anton Novak, je trdil, da gre le za gripo. Pri pregledu na polikliniki v Mariboru pa so ji ugotovili, da gre za vnetje rebrne mrene zaradi tuberkuloze. Predlagali so ji zdravljenje v sanatoriju ali na domu. Izbrala je slednje. Po dveh dneh bivanja doma so se ji pojavile hude bolečine v trebuhu, zato so na dom poklicali dr. Novaka, ki jo je pregledal in ni ugotovil vzroka. Kasneje so se bolečine stopnjevale, zato je njen oče ob deseti uri zvečer šel po dr. Erata, ki ga je brez obotavljanja spremljal k bolnici. Po pregledu jo je nemudoma napotil v slovenjgraško bolnišnico, kjer jo je operiral znani kirurg prim. dr. Stane Strnad. Šlo je za tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Med nadaljnjim zdravljenjem je dobila še ves streptomicin, ki so ga našli v bolnišnici. Tako so ji rešili življenje – predvsem po zaslugi pravilnega ukrepanja dr. Erata.

 

Angela Lenasi (r. 1935), Ravne na Koroškem

Kot otrok je dvakrat prebolevala davico. Ker je niso dali v bolnišnico, je dr. Erat prevzel zdravljenje na domu. Več dni je trikrat dnevno prihajal k njej in jo kontroliral. Še zdaj se spominja, kako zelo prijazen je bil do nje. V spominu ji je ostal tudi njegov lik z obvezno zdravniško torbo v rokah.

 

Franc Verdinek (r. 1942), Kotlje

Dr. Erat je bil osebni zdravnik njihove družine. Ko je bil g. Verdinek star osem let, se mu je pojavil tvor na zadnjici. Zato je mama poklicala dr. Erata, ki ga je pregledal in mu predpisal neko mazilo. Mama mu je po pregledu postregla z malico in osminko vina (1,25 dcl). Čez dan, dva se je oglasil in bolnika pregledal, mama pa mu je spet postregla. Ker tudi pri naslednjem obisku stanje ni bilo izboljšano, se je dr. Erat odločil, da ga bo naslednjič operiral. V ta namen je prinesel skalpel, ki ga je pustil kar pri njih. Naslednji dan, še pred njegovim obiskom, se je tvor k sreči odprl, izločil se je stržen in bolniku je odleglo. Dr. Erat pa je vseeno dobil malico in osminko vina. G. Verdinek je še dolgo hranil skalpel v spomin na ta dogodek.

 

Francka Stres, prof. (r. 1950), Kotlje

Njena mama je bila po rodu Nemka. Oče jo je spoznal med vojno, ko je bil na delu v Nemčiji. Tam se je rodila Franckina starejša sestra. Z mamo sta prišli v Jugoslavijo leta 1948, oče se je vrnil kasneje. Nato so živeli v Vuzenici. Francka je za mamo govorila nemško, ker ta ni znala dobro slovensko.

Ko je bila Francka stara tri leta, je zbolela zaradi pljučnice. Oče je bil šofer tovornjaka in je obe z mamo odpeljal v bolnišnico v Slovenj Gradec. Pregledal jo je internist pulmolog prim. dr. Lojze Simoniti. Ko je ugotovil, da je mama Nemka, je menda izjavil, da za Nemce nimajo penicilina. Znano je, da je bilo ta antibiotik po vojni težko dobiti in je bil zato prava dragocenost. Njeni starši pa so izvedeli, da ima nekaj penicilina dr. Erat na Ravnah, zato jo je oče zapeljal k njemu. Dobrohotni zdravnik je takoj privolil, da jo začne zdraviti s penicilinom. S tem plemenitim dejanjem je dr. Erat mali bolnici rešil življenje.

 

Engelebert Bauer (mož Eratove vnukinje Sonje Branković), Ravne na Koroškem

Dr. Erat je bil s svojo enoto kot vojaški zdravnik proti koncu prve svetovne vojne ob Donavi na meji s Srbijo. Nekega dne so se čez reko pripeljali domačini, ki so spraševali, če je med njimi kakšen zdravnik. Pri njih doma so namreč imeli porodnico, ki je s težavo rojevala in bi potrebovala zdravniško pomoč. Javil se je dr. Erat. S čolnom so ga peljali na drugi breg in nato v hišo k porodnici. Ko je uspešno pomagal pri porodu, so mu v zahvalo ponudili zlatnike, ki pa jih je odklonil. Zavedal se je, da bi mu oficirji takoj pobrali vse denar. Raje je zaprosil za hrano, ki je avstrijskim vijakom v tistem času že zmanjkovala.

 

Aleksander Jug (vnuk dr. Erata, sin njegove hčerke Elizabete), Tolsti vrh pri Ravnah na Koroškem

Med obiskom razstave o Eratu v KOKR, 16. 12. 2025, je povedal naslednjo zgodbo:

V ordinaciji dr. Erata se je oglasil na pregled delavec, ki je bil ves trd zaradi bolečin v križu. Med pregledom je dr. Erat spustil na tla kovanec. Delavec je takoj dejal: »Oh, gospod doktor, ne trudite se, ga bom jaz pobral!« Takoj se sklonil in pobral kovanec …

 

Albert Hojnik (1941), Kotlje

Na odprtju razstave o dr. Eratu v KOKR, dne 11. 12. 2025, je povedal naslednje:

Nekoč sta se g. Franc Šmarčan (1916–2005), nekdanji upravnik Koroške zadruge Tolsti vrh, in njegova žena pogovarjala o tem, da nobeden od zdravnikov ni reven. G. Šmarčan pa je zatrdil, da je poznal zdravnika, ki ni bil bogat. Omenil ji je dr. Erata. Baje ob svoji smrti ni imel nobene bele srajce, ki bi mu jo oblekli za v krsto!

 

Elizabeta Večko (1911–1993), Ravne na Koroškem

Po zapisu njenega sina Maksimiljana Večka (18. 8. 2023)

Njegova mama je služila pri Eratovih kot gospodinjska pomočnica. Iz začetnih dni v novi službi se je rada spominjala »testa poštenosti«, ki si ga je privoščil dr. Erat. Na različnih mestih po hiši je puščal drobiž (denar). Mama ga je vneto pobirala in nato odlagala na njegovo delovno mizo. Po nekaj dneh se je testiranje končalo; denarja kar naenkrat ni bilo več, ona pa je sklepala, da si je priborila zaupanje. Začela je živeti pri njih in več let delala kot gospodinjska pomočnica.

 

Ervin Wlodyga (1914–2004), Ravne na Koroškem

Nespretna šoferska kandidata

Ervin Wlodyga (1914–2004), neumorni (plodoviti) kronist zgodovine naših krajev, je leta 2006 v drugi številki Koroškega fužinarja na straneh 35 in 36 objavil zanimivo anekdoto o dr. Eratu z naslovom Nespretna šoferska kandidata. V njej je zapisal, da sta se dr. Boštjan Erat in direktor inženir David Lorberau (direktor guštanjske jeklarne od konca prve svetovne vojne dol leta 1941 – E. W. KF, 1993 št. 1, str. 6)  pripravljala za šoferski izpit. Šofiranja ju je učil mehanik in ključavničarski mojster Hubert Legner. Skupaj sta od Rudolfa Pleinerja, direktorja guštanjske gozdne uprave, kupila rabljen avtomobil. Ko sta se že nekaj časa učila, sta si namislila, da bi se sama brez inštruktorja peljala v Dravograd. Nekega dne sta se res odpravila na pot. Vozil je dr. Erat. Prispela pa sta le do Dobrij, saj jima je motor odpovedal pokorščino. Takrat avtomobili še niso imeli zaganjača, zato je bilo treba stroj pognati z ročico. Junaško je to hotel napraviti dr. Erat. Ampak, smola! Pozabil je prestaviti prestavno ročico v položaj prosto. Ko je stroj pognal, je avto poskočil in skoraj povozil doktorja. Ta je odskočil, avto pa se je ustavil. Nesojena šoferja sta domov prišla peš. Od takrat nikoli več nista sedla za volan. Pustila sta, da so ju, če je bilo treba, prevažali drugi šoferji. Tudi Wlodyga je dr. Erata večkrat peljal k pacientom na hišni obisk.

Objavljeno v Koroškem fužinarju, leto 51, 2001, št. 2, stran 35–36.