Spomin na doktorja Erata je bil objavljen tudi v knjižici UMIRAMO, O NAŠI RESNICI PA BO LE MALOKDO KAJ VEDEL – Pesem v pismu o mojem življenju, ki jo je Maks Merkač Hudopisk izdal v samozaložbi (Stražišče, 12. avgust 2006). Zgodba je iz časa 2. svetovne vojne, ko je bil g. Merkač v partizanih, krajši zapis pa je iz leta 1947, ko je dr. Erat pomagal pri porodu. Zapis je prijazno prispevala ga. Helena Merkač.
(…) Ker je bil že večer, smo se odpravili prenočevat kar v malo proč od hiše stoječo šupo. Zopet moram povedati, da smo bili ponoči varni, razen če ni bilo izdano, in da nič ne vem, kaj in kdaj smo kaj jedli.
Zjutraj je bilo treba hitro iz prenočišča. Ali sem moral iti prvi v nakazano smer po gozdni poti proti Mežnarju? V gozdu smo pač naleteli zopet na skupino žensk, ki pa niso bile iz naše branže, in jim je bilo treba zagotavljati, da nas niso videle. Ali je opozarjanje zaleglo ali ne, pri Mežnarju pa se je tisto zgodilo in je rečeno, da smo bili izdani, tudi strategija napada da o to sumiti.
Naše ženske so Mežnarjeve gotovo poznale, saj Marci so bili partizani. Poznanstvo je sprožilo dosti tem za obravnavo in klepet, ker pa je obisk le predolgo trajal, sem stopil v hišo in jih na to opozoril. Moje straženje okrog poslopij ni moglo biti zanesljivo in sem si toliko bolj želel umika. Bilo je, kakor je bilo. Ko sem previdno priromal ne vem že kolikokrati okoli poslopij, sem zagledal čez sedlo prihajati Nemce. Ne bom govoril o strahu ali jezi na brezbrižnost ženščin, za vse to ni bilo časa. V hišo sem zaklical: »Švabi so tu!« Če sem povedal, iz katere smeri, tega ne vem, rešitev je bila samo beg.
Hišo sem vzel za kritje in bežal proti gozdu in ga tudi dosegel, tedaj pa se od zgoraj zasliši: »Halt, haende hoch!« Ker na to nisem reagiral, so padli streli, bolečina pod desnim kolenom in klecnil sem na zemljo, poskušal vstati, pa je zahreščalo in sem se zgrudil in obležal.
Toliko sem bil pri sebi, da sem razmišljal, kaj bi bilo treba storiti. Na misel mi je prišlo, da sem izpraznil puško, naboje in ročno granato pa porinil pod prevrnjen štor. Ali so vojaki to videli, možno je, da so po mojem padcu obrnili pozornost na druge še možne, in je ostalo to neopaženo. Kaj so si mislili, ko so zaplenili puško, v njej pa nobenega naboja; niti me niso o tem kaj vprašali. Niso bili policisti, ampak pripadniki na ravenskem gradu stacioniranega oddelka vojakov.
Kako je vse to izgledalo, tega se še kar dobro spominjam. Vidim se, kako ležim naslonjen na štor in dvigam roke, sicer bi sumili, da kaj naklepam. Ko so prišli do mene in ugotovili, kako je z menoj, so hiteli zatrjevati, da ne bi streljali, če bi jaz na klic stoj – halt ubogal. Vsa čutenost pa je bila zaradi strahov in skrbi tako obremenjena, da ne vem, kako močna je bila bolečina.
Kdo me je pogledal z usmiljenjem, drugi kot bandita z odporom, celo zaničevanjem. Kmalu so me hoteli dvigniti in šele tedaj videli, da je strta noga omahnila na tla. Potrebna je bila opornica, ki so jo domiselno urezali kar v grmovju in mi jo povili na nogo. Sedaj se je zbudila tudi bolečina. Bolničar je bil opremljen s tabletami, tudi te mi je dal. Ve je nekako šlo po pravilih o oskrbi ranjencev po pravilih Rdečega križa.
Od nekod je prišel prevoz – truglaste gare, prekratke za dolgega ranjenca. Stlačen v ta okvir sem se upiral z levo nogo v prednjo končnico, da sem ranjeno vsaj malo ščitil. Krave so bile vprežene, te hodijo zelo hitro in šlo je navzdol po kotanjastem kolovozu ves čas ob spremstvu bolničarja, ki je voznika opozarjal lanhgsamer, langsamer, pa ni nič pomagalo. Menda je bilo strah tudi krave, nerazumljivo kričanje v tujem jeziku, množica vojakov, vse je vplivalo na udeležence prevoznika, čim prej se je bilo treba znebiti tovora.
Tako smo pridirkali v kratkem mimo Hartmana, prebredli Hotuljščico in se kmalu znašli na trgu v Guštanju. Tu so ustavili pred Bevcovo hišo, v kateri je bila ordinacija dr. Erata, in poklicali zdravnika. Nič ni naredil drugega, kot da je priporočil takojšen prevoz v bolnico. Tu sem bil do prihoda zdravnika izpostavljen drhali, tudi poznani nemčurji naj bi mi grozili. Jaz se tega ne zavedam, vem pa, da so vojaki ravnali korektno in ko so reševalci Rdečega križa, osebno Ervin Wlodyga, prosili komando, če me smejo peljati v bolnico, so dovoljenje tudi dobili.
(str. 73, 74)
Naš oče Meležnik je postal tudi dedi, čeprav po posvojeni poti. Leta 1947 v juniju se je rodil sin Ivan po zapletu, da smo k porodu klicali dr. Erata, ki je prišel s kleščami in instrumenti za pomoč, pa se je hvalabogu do njegovega prihoda vse razrešilo.
(str. 87)
