“Če želim govoriti o sebi kot usnjarju, lahko povem, da sem rojen v usnjarski družini in moji prvi koraki in pogledi sežejo v zgodnje obdobje mojega otroštva, ko me je je nekega dne prišel iskat moj stari oče Ignac in je mojemu očetu dejal: Sine gre z menoj, bova zajčje kožice strojila.
In tako sem deda opazoval, kako pere kožice, odstranjuje mezdro, pere in pomaka kožice v raztopino vode, soli in kisline. Moja usnjarska šola pa ni bila tu zaključena, ampak je bila samo uvod v tisto, kar je sledilo. Namreč, moj oče je bil rejec kuncev in tako osnovnega šolskega materiala ni manjkalo. Vsaka ustrojena kožica je bila vaja. Tako sem pridobival znanje, izkušnje in pogum za eksperimentiranje z usnjarsko tehnologijo.
Po končani osnovni šoli na Vrhniki sem nadaljeval šolanje na srednji kemijski šoli v Ljubljani. Potem sem se vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo, kjer sem leta 1981 diplomiral. To je bilo obdobje, ko je bila Jugoslavija v gospodarski krizi in Markovićev sistem stabilizacije mojemu profilu izobrazbe ni omogočal službe. Tako sem se zaposlil v IUV. In pri hiši je bil še en usnjar – kako si je oče oddahnil!
Kot primer; Markovićev sistem stabilizacije je občutila tudi IUV, ki je ravno v tistem času projektirala stavbo konfekcije. Iz projekta izgradnje so morali umakniti celo spodnjo etažo, v kateri je bil predviden plavalni bazen. To namreč po zakonu ni sodilo v proizvodno investicijo. In tako je Vrhnika ostala brez pokritega plavalnega bazena, ki bi omogočal rekreacijo zaposlenim in drugim občanom Vrhnike. Projekt je predvideval, da bi ogrevanje v bazenu zagotavljala odpadna para iz kotlovnice IUV.
2. avgusta 1982 sem nastopil svoj prvi delovni dan. Po opravljenem pripravništvu sem kot tehnik v proizvodnji na zahtevo mojega očeta- mentorja v senci (moj uradni mentor je bil Ing. Franc Rihar), moral opravljati vse zahtevnejše delovne operacije. Za kar sem mu zelo hvaležen. S to izkušnjo nisem imel težav z razumevanjem delovanja strojev in izvajanjem tehnoloških postopkov. Po tem sem eno leto opravljal delo mojstra v barvarni. Ko so se pojavile zahteve po prestrukturiranju proizvodnje zaradi povečanega povpraševanja po izdelkih z dodelavo, sem bil premeščen v oddelek dodelave kritih izdelkov.
Delo v dodelavi je bilo izjemno zanimivo. Že takoj na začetku sem se seznanil s tem, kako izgleda, če prihajaš iz tradicionalne usnjarske družine. Na preši je delala prijetna gospa M. F., ki se je vsakič, ko me je zagledala, nasmejala skoraj do solz. Potem pa vprašam, če ima rojstni dan ali zakaj je tako dobre volje? V smehu mi odgovori, da ne in me vpraša, če imam še kakšnega brata. Odgovorim, da imam sestro, ona pa mi pove: Ko sem prišla v tovarno, je bil moj mojster tvoj ded, potem tvoj oče, sedaj pa si ti! In smeha ni zmanjkalo.”
