Za Povrtmi 2
Lepa meščanska visokopritlična hiša, ki stoji na ločnici med Šmartnim in Ustjem, izpričuje izkazano skrb lastnikov glede urejenega in dovršenega videza. Kljub svoji že častitljivi starosti jo še vedno krasi lepa fasada s posebnostmi, ornamentiko, poudarki na zatrepu in številnimi drugimi detajli, zaradi katerih hiša sodi med zanimivejše in lepše v kraju. Podobne hiše je pogosto videti na štajerskem koncu.
O hiši, kjer je odraščal, je pripovedoval Šmarčan Jože Sinigoj:
»Kdaj je bila hiša zgrajena, se ne ve. Na fotografiji Šmartnega iz leta 1887, ki se nahaja v gasilskem domu, je že na sliki. Vendar je bila kasneje predelana in obnovljena. Preris slike je bil izdelan v akvarelu.
Ob izkopu za vodovodno napeljavo se je videlo, da so staro hišo podrli in nasuli približno dober meter od tal, nato zid izolirali z izolacijsko lepenko in naprej zidali z opeko. Slika, shranjena v gasilskem domu Šmartno kaže na enake gabarite kot sedanja, le da je bila stara pritlična. Za visokopritlično so se ob rekonstrukciji verjetno odločili zaradi pogostega poplavljanja reke Reke. Nad okni in vrati je dvojni “velb” iz opeke.
Kdaj so hišo obnavljali, ni mogoče natančno ugotoviti, saj še nisem odkril fotografije, ki bi razkrila tisto obdobje. Obnova hiše verjetno sega v začetek 20. stoletja. Nekaj pa je gotovo: za tisti čas je bila hiša izredno solidno grajena. Njena fasada nakazuje na bogato gradnjo.«
Raziskovanje Jožeta Sinigoja razloži še nekatera dejstva:
Parcela 68/2, v sedanji lasti Antona Rafaela Sinigoja, ki obsega hišo in vrt, je bila nekoč del posestva kmeta Brezovarja. Poleg hiše je k posestvu sodilo gospodarsko poslopje – bivše skladišče trgovine »Jernej« na parceli 68/5, v sedanji lasti Rozinovih, in druga kmetijska zemljišča.
Njegovo rodoslovno raziskovanje pa prinaša razgibano zgodbo o prejšnjih lastnikih hiše.
Iz raznih zapisov (Status animarum iz leta 1883, Status Šmartno 1815 – 1900 in statusa iz župnišča) je razvidno, kako je prehajalo lastništvo hiše in vrta sedanje Sinigojeve hiše:
Leta 1825 je bil lastnik Mihael Mah (po domače Ježev) – kmet, od njega parcelo kupi Franc Potrebin – kmet. Pred letom 1873 lastništvo parcele kmeta Joahima Brezovarja, 1873 lastništvo Marije Potrebin, rojene Brezovar. Od leta 1880 lastništvo parcele kmeta Brezovarja; na podlagi prisojila z dne 22.5.1928 se vknjiži lastninska pravica Jankota Potrebina iz Šmartna 28. 11.4.1930, št. 358. Zaznamovanje, da se je Jankotu Potrebinu postavil skrbnik, v osebi njegove sestre Alojzije Poje, rojene Potrebin iz Šmartna 28, 1.6. 1932, št. 567. Na podlagi kupne pogodbe, 27.5.1932, se hiša vknjiži na Pavla Knafliča, tovarnarja v Šmartnem. 20.4.1946 se vpiše na podlagi kupne pogodbe lastninska pravica za Rafaela Sinigoja, usnjarskega pomočnika v Šmartnem pri Litiji. Brezovar je bil velik kmet, njegov sin je bil katoliški duhovnik. Hči Pavla se je poročila s pravoslavnim popom in se preselila v Srbijo. Tudi druge njegove hčere so se izselile iz Šmartna.
Kdo je stanoval v hiši, katere lastnik je bil tovarnar Pavle Knaflič, v obdobju od leta 1932 do leta 1938, ko sta se poročila in vselila zakonca Sinigoj, ni znano. Prav tako ni znano ali je v tem času lastnik (Knaflič) hišo obnavljal. Ob raziskovanju zgodovine hiše je Jože Sinigoj odkril, da je že upodobljena na ročno narisani sliki v gasilskem domu iz leta 1908, ki je bila izdelana zaradi izredno slabe kvalitete originala iz leta 1887. Prvotna slika je nastala ob priliki požara na Pungertu, 9. junija 1887.
(Več v brošurici gasilskega društva Šmartno, izdani ob stoletnici njegovega delovanja).
Ob pazljivem pregledu slike je kljub slabi kvaliteti razvidno, da je na njej hiša pred rekonstrukcijo. Na parceli 68/5 je gospodarsko poslopje, ki je bilo pozneje tudi obnovljeno.
Hiša, obdana z vrtom, simbolnimi obeležji in lepimi poudarki na svoji zunanjosti mimoidočega skrivnostno pozdravlja. Izpričuje ponos in zadržanost hkrati, nedvomno pa pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki so zelo povezani s svojim krajem.
