Grof Gvido Gaisruck je bil v času izdelave Jožefinskega katastra lastnik gospostva Jelšingrad in njegovih 22 parcel, ki so se nahajale v V., X. in XIV. ledini je skupaj merilo 42 oralov in 400 kvadratnih sežnjev (24,31ha). S površino 12,68 ha so nekoliko prevladovali travniki, njiv pa je bilo 9,79 ha. Gvido je imel v lasti tudi dva vinograda na sončni strani hriba pri Sv. Roku, njihova skupna površina pa je znašala 1,84 ha. Do leta 1820 je tukaj prišlo do prodaje posestva, novi lastnik je postal Anton Nagy, hišno ime pa tukaj ni bilo zapisano.
Grof Gvido Gaisruck je bil ob izdelavi Jožefinskega katastra za našo katastrsko občino njen največji posestnik in edini s plemiškim nazivom, zato je prav, da tukaj zapišemo nekaj vrstic o njem in njegovih prednikih s priimkom Gaisruck.
Priimek Gaisruck se v povezavi z dvorcem Jelše (Jelšingrad) omenja že v času kmečkih uporov leta 1635. Razmere za podložnike so bile pred tem že nekaj let vse slabše in eno od žarišč upora je bilo tudi na gospostvu Ojstrica. V želji da se strasti pomirijo in se doseže neki sporazum je bilo oktobra 1633 v Celju sklicano srečanje vladnih komisarjev s podložniki gradu Ojstrica. Med vladnimi komisarji je takrat omenjen tudi Janez Jurij Gaisruck, zemljiški gospod Bukovja pri Dravogradu in Jelš. Do srečanja potem niti ni prišlo, upor se je nadaljeval in svoj vrh dosegel leta 1635. Takrat so puntarji, povečini iz okolice Laškega, 3. maja prišli tudi v Šmarje in najprej zažgali grad Jelše, ki je bil takrat v lasti plemiča Janeza Jurija Gaisrucka, kateremu so obljubljali vislice, če jim pride v roke. Ob tem napadu se je upornikom pridružil še Gaisruckov župan Cencl in skupaj so naslednji dan, na Florjanovo, zažgali še Jakopičeve Korpule (Koropec, Mi smo tu, 116, 137-138) .
Janeza Jurija je kot lastnik nasledil sin Sigmund Ludwig Gaisruck in po njegovi smrti njegova žena Regina Felicita Gaisruck. Za njo je posestvo podedoval njun sin Karl Jožef Gaisruck in nato še njegova žena Johanna Kristina Gaisruck, ki je malo pred smrtjo, leta 1775, napravila oporoko, s katero je novi lastnik celotnega posestva postal sin Gvido grof Gaisruck (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 1843). Ta je bil krščen leta 1726 kot Guido Ludovicus Fridericus (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1722-1740, str. 81). V poznejših zapisih se pojavlja samo z imenom Gvido in tako je vpisan tudi kot lastnik zemljiških parcel v dokumentih Jožefinskega katastra iz leta 1787. Očitno je živel na dvorcu Jelšingrad, kjer je v starosti 62 let tudi umrl. Gvido je bil pokopan 4. junija 1788 v Šmarju in župnik je ob njegovem imenu v latinščini pripisal: “Pietate et Shtemate Clarus” (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Mrliška knjiga 1764-1828, str. 149). S temi besedami je poudaril, da je pokojnik slovel po svoji pobožnosti in plemenitem rodu. Potomcev ni imel in posestvo je po njegovi smrti prešlo na njegovega brata Janeza Jakoba Gaisrucka. Ta je v svoji poklicni karieri opravljal razne pomembne funkcije in ko se je leta 1799 odločil za prodajo celotnega posestva, je bil guverner Kraljevine Galicije in Lodomerije. Za kupnino 71.000 goldinarjev in 200 zlatih dukatov je novi lastnik postal Anton Nagy in tako se je zaključilo dolgo in bogato obdobje Gaisruckov, v katerem je bilo posestvo Jelš povečano, dvorec Jelšingrad pa dozidan in opremljen v baročnem slogu (Čakš Orač et al., Jelšingrad, str. 15).
