Hišo v Spodnji Sorici, v kateri je bila nekoč gostilna, je zgradil Janez Pintar leta 1872. V njej je bil leta 1907 odprt poštni urad, ki ga je vodil Lovrenc Pintar. Hiša je zato dobila ime Na Pošti.
Lovrenc je k hiši dogradil prizidek, v katerem sta bila salon oziroma gostilna in tujske sobe.
»V salonu je bila gostilna. V njem so se ob nedeljah popoldne srečevali domačini. Talarjevemu Marjanu iz Železnikov se je zdelo vzdušje v gostilni nekaj posebnega. Možakarji so sedeli pri mizah, vsak je imel pred sabo 2 deci vina, ki ga je pokušal ves popoldan. Tiho so se pogovarjali med sabo, brez vsakega hrupa. Marjana je to verjetno presenetilo, da je bilo kljub polnemu lokalu v njem mirno, brez hrupa.«(Soriške družine, 2019, str. 78)
Ana Pintar iz Puštala je v gostilni Na pošti pomagala ob vikendih, bodisi da je stregla goste bodisi pomivala posodo. To je bila domača hiša njenega moža Ivana (1935-2000). Takole se spominja:
»To je bila znana gostilna, takrat edina v Sorici. Lastnik gostilne, ata Janko Pintar (1904-1988), je bil svetovljan, znal je več jezikov, ker je bil med 2. svetovno vojno štiri leta v italijanskem izgnanstvu. Po vojni se je vrnil in prevzel gostilno. Gostilna je imela veliko teraso, ki je gledala na grapo. Na pošti je delala Jankova sestra Julka.
Leta 1959 je Tito prišel iz Bohinja v Sorico in se s spremstvom ustavil v gostilni na pijači. Ata Janko je najprej moral poskusiti vino, da ne bi bilo zastrupljeno. Najmlajši sin Janka, Jože Pintar (1951-), ki stoji na fotografiji med Jovanko in Titom, je bil v času fotografiranja star šest let. Tito je Jožeta vprašal: »Kako je pa tebi ime?« »Jožko,« mu je ta odgovoril. »Jaz sem tudi Jožko,« mu je rekel Tito.
Janko je imel v Italiji veliko znancev iz Nizozemske in Beograda. Ti so hodili sem na počitnice. Več kot dvajset let je poleti v gostilno hodil na dopust Pepino iz Milana z družino. Oni so sami kuhali v gostilniški kuhinji. Domači so se jim umaknili, da so lahko kuhali makarone. Pepino je gobaril po okoliških gozdovih. Gobe je vlagal in jih tako transportiral domov.
Stregli so kruh in klobase ter golaž in druge jedi na žlico. Sladic niso ponujali. Ata je sam pekel kruh in delal domače salame. V gostilni niso imeli tople vode. Ta je bila samo v nadstropju, kjer so bile tujske sobe, zato so vodo za pomivanje posode morali nositi od tam.
Po 2. sv. vojni je atu inšpektor iz Loke grozil, da bo gostilno zaprl. Ob inšpekciji je zahteval, da ata odstrani križ. Ata pa se ni pustil. Rekel mu je: »Če ga Tito ni dol dal, ga tud’ ti ne boš.« Gostilne se je zaprla leta 1966, ko je umrla Jankova žena Frančiška.«
Lastnik hiše je danes Stanko Pintar (1946-). Del hiše, v katerem je bila pošta, je podrt. Na tem mestu je Stanetov sin dozidal novo hišo.
