Juro Adlešič se je rodil 7. maja 1884 v Adlešičih pri Črnomlju kot zadnji od enajstih otrok. Obiskoval je ljubljansko klasično gimnazijo, nato pa študiral pravo na Dunaju. Leta 1910 je končal študij in se nato posvetil odvetniški praksi.
Leta 1918 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Ukvarjal se je predvsem z gospodarskimi in političnimi vprašanji. Pisal in objavljal je v različnih časopisih in revijah (Slovenec, Zora, Edinost, Zlata doba, Čas idr.). Blizu so mu bila tudi socialna vprašanja. Veliko se je ukvarjal s problemi izseljevanja. Pravzaprav je bil eden redkih intelektualcev pri nas, ki se je z izseljevanjem ukvarjal že pred prvo svetovno vojno.
Bil je član banovinskega sveta, predsednik slovenske sekcije Zveze mest Kraljevine Jugoslavije ter podpredsednik Orlovske zveze. 10. decembra 1935 je bil izvoljen za predsednika ljubljanske mestne občine, kot je bila tedaj poimenovana županska funkcija. Ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano 11. aprila 1941 je okupatorju izročil mestne ključe, nato pa opravljal županoval še do 2. junija 1942, ko je zaprosil za razrešitev.
Po odstopu z županskega mesta se je umaknil v Italijo (jeseni 1942), sedem let kasneje pa emigriral v Združene države Amerike. V Kansasu je opravljal fizična dela na kmetijski farmi v lasti rojakinje iz Bele Krajine. Leta 1965 se je vrnil v Adlešiče, kjer je tri leta kasneje, 28. septembra 1968, umrl.
