Meško si je pogosto dopisoval z nečakom Maksom, s katerim je spletel tesno prijateljstvo, ter z njegovo ženo Erno, ki jo je zelo cenil.
Pismo Maksu (brez datuma): Dragi Maks! Prav lepa hvala za prijazno pismo, za čestitke in za povabilo, da bi prišel dol. A za zdaj pa to ni mogoče, je potovanje zdaj zelo neprijetno, pri vas doma pa je vedno polno dela […]. Pred vsemi svetimi je bila tu Filipova Štefka. Dal sem ji nekaj obleke za vaju z očetom. Suknjo je na žalost na enem mestu pregrizel molj in je zašita, pa se ne vidi […]. Prav lepo Bog plati za vino. Vina pa bi prosil spomladi. Bi sodček poslal, da mi ga napolnite, kadar boste potovali. Upam, da ga še srečno dobim (hrani Breda Meško, Ormož).
Ob prvomajskih praznikih leta 1957 ga je obiskala nečakinja Marija Žajdela s sošolkama. Dekleta so se zvečer, po vzponu na Uršljo goro, v snegu in temi vračale v dolino. Ustavila so se pri stricu Ksaverju na Selah ter pri njem prespale. Bil je presenečen, da so prišle k njemu tako daleč, vse »od tam doli«. Naslednjega dne, ko je odšel po pošto v Slovenj Gradec, mu je Marija pospravila sobo, zložila knjige in uredila pisalno mizo. Čez nekaj časa je Ksaver poslal pismo Erni in ji potožil: »Tista tvoja mi je vse premaknila, da ničesar ne najdem«.
V drugi polovici 50. let je bilo iz Meškovih pisem mogoče razbrati, da mu obiski niso več ustrezali. Zato je sorodnikom v pismih začel pisati, naj ne hodijo več k njemu na Sele, saj »ne utegne«. Ponovno so se srečali spomladi 1960 na Selah, in sicer na poroki nečakinje Benjamine, pri kateri je cerkveni obred vodil Ksaver Meško.
Ker je Erna želela, da bi tudi njena najmlajša hči Tanja osebno spoznala strica Ksaverja, je jeseni 1962 načrtovala, da se bosta z vlakom odpravili na Sele. O tem je v pismu obvestila Meška, ta pa jo je v odgovoru z dne 13. septembra 1962 oštel: »Erna, kaj se dogaja s tabo? Vedno sem te imel za pametno žensko, zdaj pa hočeš otroka vlačiti sem gor. Tako dolga pot, pa metati denar v tako težkih časih za drago železniško vožnjo.« Izlet je tako odpadel in Tanja se s stricem Ksaverjem ni nikoli osebno srečala.
Z Maksovo ženo Erno Meško je imel poseben odnos, saj jo je zelo cenil, kar je razvidno tudi iz njegovih pisem. Spoštoval jo je kot dobro gospodinjo, vzorno ženo in mater devetih otrok, ki je znala premostiti številne težave. Bila je pobožna, delavna in razgledana. Da bi si ublažil domotožje, jo je v pismih pogosto prosil za novice iz rodne Prlekije. Zanimalo ga je, kaj se dogaja v vasi, kaj je novega pri sosedih, ali je kdo umrl, kakšne so vesti o domačih župnikih pri Svetem Tomažu in na Svetinjah … Iz njegovih pisem Erni lahko tudi razberemo, da so ga mučile krivice in težke življenjske razmere, še posebej pa zavedanje revščine, ki je pestila njegove domače. O tem govori tudi v pismu z dne 13. septembra 1962: Draga Erna! Hvala za pismo, ki sem ga dobil takoj po odhodu Maksa in Marije. Upam, da sta se srečno vrnila. Kakor mi pravi pismo, ste imeli res pravi sodni dan. Bo Bog že nekako spet pomagal, da boste vsi prizadeti nekako živeli. Zdaj pa odkrito: /…/ da so časi zelo slabi, pa tudi politične zadeve niso najboljše. /…/ ali ste davek zmogli? Bog daj! (hrani Breda Meško, Ormož).
V pismih se kažejo tudi Meškovi dvomi o takratnih družbenih razmerah. V pismu z dne 9. decembra 1962 izraža svojo stisko in razočaranje nad družbenimi razmerami ter skrb za preproste ljudi, zlasti viničarje, katerih usoda ga je globoko prizadevala: “Predragi! Na silo sem pisal. Skoro čisto sem že oslepel. Kako se vam godi? To vse je blagoslov tako imenovane osvoboditve. Zanimalo bi me, če bi mi kdaj po pravici malo pisali, kako so viničarji, ali so zdaj res v takem težkem stanju /…/ Kaka krivica je bila, da so tam doli vzeli kmetom vinograde /…/“ (hrani Breda Meško, Ormož).
V pismu z dne 9. septembra 1963 izkazuje pozornost in zanimanje za vsakdanje življenje družinskih članov, hkrati pa izraža zavedanje lastne minljivosti in bližajočega se konca: Draga Erna! Pošiljam malenkostno pozornost. Kakšna je bila letina? Ali je bilo kaj žita ali ga boste morali kupovati? Tu je z žitom slabo, pač pa je sadje obilno. Kdaj pride Maks k meni? Kako pa so vsi drugi? Ali je Benjamina v zakonu srečna? /…/ Čas je, da se preselim v večnost /…/. Lepo Vas pozdravljam. 20 Din pa je za najmlajše doma. V duši Ksaver (hrani: Breda Meško, Ormož).
