Čebelarstvo in čebelarjenje sta bili dejavnosti, ki sta ga spremljali praktično celo življenje: Moj oče je bil navdušen čebelar. Že leta 1911 je naročil pri čebelarju v Ilirski Bistrici, Antonu Žnideršiču, panje s premakljivim satjem, ki jih sedaj imenujemo AŽ panji. Prej je čebelaril le v kranjičih, ki so bili močno razširjeni po vsej Koroški.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je prišel v Mežico, so na Koroškem čebelarili skoraj izključno s kranjiči, nekaj je bilo gerstungovcev in dunajčanov, AŽ panjem pa niso bili naklonjeni: Med koroškim plebiscitom 1920 je šolski nadzornik Peter Močnik, vnet čebelar, po rodu iz Podjune, poslal čebelarski podružnici v Mežici 3 AŽ panje. Lastniki teh treh panjev so bili občinski tajnik J. Veselko, kmet in predsednik čebelarske podružnice Mežica Bivšek, p. d. Studenčnik in Franc Blatnik, rudniški paznik iz Mežice. Izjavljali so, da v teh ‘kištah’ čebele ne uspevajo, zato imajo panje na podstrešju.
Že leta že 1924 je pričel uvajti panje s premakljivim satjem: Ko sem leta 1924 prevzel tajniške posle čebelarske podružnice, sem dal izdelati v zimi 1924/25 pri domačem mizarju, čebelarju Francu Graufu, 24 eksportnih panjev. Nabavil sem material za satnice iz Ljubljane, pozimi 1925 pa priredil s člani družine tečaj za vdelovanje satnic ter izdelavo slamnatih blazin za AŽ panje. Prazne, s satnicami opremljene eksportne panje z zabeleženo težo so potem prejemali posamezni člani čebelarske podružnice. Obvezali so se, da bodo v rojilni dobi panje obljudili s čebeljimi družinami ter jih opravljali do jeseni. Ako bo kdo panj obdržal, bo plačal meni stvarno ceno za izdelani in s satnicami opremljen panj, v nasprotnem slučaju pa plačam jaz netto težo (čebelje družine z medom) za en dinar dražje kot pa lectar. Med letom je bila dobra paša, čebele smo peljali tudi na ajdovo pašo preko meje v okolico Pliberka, kjer so kmetje imeli posejane mnoge njive z bujno cvetočo ajdo. Tam so naše čebelje družine prerojevale, zamenjevale stare matice in zato čebelarji nismo imeli opravka z nalezljivimi čebeljimi boleznimi. Jeseni so bili eksportni panji zaliti z medom in polni čebel. Nihče ni hotel vrniti panja. Dva čebelarja (ki sta prevzela več panjev) sta mi vrnila tri panje. Iz Ljubljane sem naročil zase tri AŽ panje in po teh vzorcih so nekateri člani izdelovali panje kar sami, drugi pa so jih naročali pri domačih mizarjih. Tako je bil led prebit in drugo leto so se lotili čebelarjenja v panjih s premakljivim satjem.
Uvajanje panjev s premakljivim satjem in nov način čebelarjenja na Koroškem je pospeševal s predavanji in poučevanjem na občnih zborih pri čebelarskih družinah v celotni Mežiški dolini ter na Muti in Slovenj Gradcu in kmalu so se uveljavili po vsem Koroškem.
Po drugi svetovni vojni se je čebelarjenje spremenilo: Koroška je po letu 1945 dokončno izgubila možnost ajdove paše v Podjuni, ki je v preteklosti omogočala zdravo zimsko zalogo hrane v panjih. To je bil za čebelarstvo na Koroškem zelo hud udarec, razmere pa so še poslabšali industrijski plini, ki so se pojavili z razvojem industrije, saj so morili čebele. Povrh se je leta 1954 v Jugoslaviji prvič pojavila nevarna čebelja bolezen, imenovana »pršičavost«. Izbruhnila je na Koroškem in zdravljenje ter zatiranje bolezni na tem območju je organiziral in vodil Rudolf Galob od leta 1954 pa vse do leta 1967, ko je bila pršica s sodelovanjem dr. Kocjana iz ljubljanskega Veterinarskega inštituta in avstrijske čebelarske zveze v Celovcu po 13. letih neprestanih aktivnosti uspešno zatrta na obeh straneh državne meje.
V Mežici so leta 1953 pod vodstvom Rudolfa Galoba ustanovili Čebelarsko društvo za Zgornjo Mežiško dolino, ki je povezalo čebelarske družine iz Črne, Prevalj, Leš, Šentanela in Mežice. Leta 1962 se mu je pridružila čebelarska družina Guštanj, društvo pa se je naslednje leto preimenovalo v Čebelarsko društvo za Mežiško dolino. V društvu je kot predsednik deloval do leta 1969.
Redno je spremljal razvoj in novosti na področju čebelarstva ter se trudil z njihovim presajanjem v lokalno okolje: Eno samo svojo življenjsko izkušnjo bi vam rad predočil, ki me je spremljala vse življenje in delovanje: Pazi, da te kolo časa ne povozi!8 Vzgajal je tudi čebelarski podmladek, saj je od leta 1960 do 1967 vodil čebelarski krožek na osnovni šoli.
Osebno se je izjemno in dolgoročno angažiral pri zatiranju pršice ob celotni slovensko-avstrijski meji, svoje ime in delo pa je zastavil tudi pri reševanju težav koroških čebelarjev zaradi pogina čebel, ki se je pojavljal, ker so nekatera velika podjetja z industrijskimi plini onesnaževala okolje. Trud se je obrestoval, saj so čebelarji dosegli vsaj izplačila odškodnin, ko že škode ni bilo mogoče odpraviti.
V čebelarskem društvu je deloval od leta 1924, ko je prevzel mesto tajnika, pa do leta 1969, ko je prenehal aktivno delovati v Čebelarskem društvu za Mežiško dolino. Takrat je odstopil tudi kot član širšega odbora Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, katerega član je bil od leta 1953. Leta 1963 je prejel najvišje čebelarsko odlikovanje Antona Janše prve stopnje, priznanje za zaslužno delo v čebelarstvu leta 1965 ter leta 1972 za strokovno in organizacijsko delo v čebelarstvu. Zlato značko, ki jo je prejel skupaj z odlikovanjem Antona Janše prve stopnje, je stalno nosil na zavihku suknjiča in s tem sporočal to, kar je čutil, delal in učil: Posnemaj čebelice, živalice sonca in toplote.
Čebelaril je na Holmcu do pozne starosti in takole strnil svoje razmišljanje o delu dveh družb, ki ju je zelo dobro spoznal: Državne tvorbe insektov so se pogosto primerjale z onimi človeškimi in brez dvoma so si take primerjave blizu. Tu kakor tam gre za združitev mnogih posameznih bitij ene vrste, ki razdelijo vsa za življenje potrebna dela, da ima družba od tega korist. Ljudje se spravijo na delovno pot v njihovem življenju z voljo, izobrazbo, z nagnjenjem, pogosto po naključju, redko z nadarjenostjo. Ta delovna pot uvrstitve v sestav družbe je pri čebelah podana z rojstvom, telesno zgradbo, s postopnim telesnim razvojem in z naravno prirojenim načinom vedenja. Kar čebele bistveno razlikuje od človeka je, da so v mnogem socialnejše!
_____
8 Iz predsedniškega in tajniškega poročila na občnem zboru Čebelarskega društva za Mežiško dolino dne 2. marca 1969 v Črni, str. 5.








