Oblikovalec … oblikovalec površin … oblikovalec prostora … arhitekton*.
Namenil sem zapisati imena ključnih ljudi, ki so me robno oblikovali … In bolj kot sem premišljeval, bolj sem ugotavljal, da je to Sizifovo delo in da so me v biti bolj obklesali tisti, ki so me zaničevali ali ne-marali, morebiti celo sovražili. Geni z očetove in materine strani so prinesli določeno ročnost in spodobnost abstrahiranja že v »mlečni« dobi. Pa vendar, podedoval sem tudi trmo in samovoljnost primorskih korenin, ki me je velikokrat stala elegantnejšega »plesa« po podiju življenja. Pa vendar brez mamine zmožnosti krotitve moje samovolje z usmerjanjem v ustvarjanje ter branje in očetove neskončne vere v moje stvaritve ne bi dandanes korakal po svetu z dvignjeno glavo. Burno puberteto in »skakanje« iz plusa v minus je v gimnaziji dobro ukrotil Sušnikov Tonček, ki mi je, na njemu lasten način, pokazal, kaj je to svoboda izražanja in kaj je njena cena. Dovolil mi je namreč, da sem že v prvem letniku za obvezne spise sam sebi izbiral naslove … Rezultat prvega pisanja je bil, da še dobre četrt ure pred oddajo nisem imel ne naslova, kaj šele zahtevanih dveh strani teksta. Spoznanje o tistem, kar je zapisal Tone Svetina: »Kdor ni ptica, naj ne seda na robove prepadov!« Stopal sem po poti, ki ji ni bilo povratka, in pridobival samozavest … na račun ocen, saj te niso mogle biti višje od štirice.
Daleč največjo učno uro mi je dalo obvezno služenje vojaškega roka takoj po končani srednji šoli. Spoznal sem ničevost posameznika in hkrati njegovo kraljestvo, moč skupnosti in njeno pogubnost. Med študijem arhitekture mi je največji nauk, kljub kubikom prebranih knjig, kilometrom pregledanih filmov, podal profesor Amalietti, ki mi je, mokremu za ušesi, ob priložnosti mojega širokoustenja dejal: «Kolega, ni velikih ali majhnih nalog/projektov. So korektne in nekorektne rešitve in vse se zlomi na detajlu ….« Temu je sledilo še v mojih tedanjih očeh in dojemanjih nekajminutno »pranje možganov«. Le nekaj let za tem bi se mu za njegovo »moralko« lahko le tiho priklonil in bistro molčal. In kadar koli kar koli oblikujem, naj bodo to poštne znamke, zasnove stavb ali pa urbano in prostorsko planiranje, se zmeraj spomnim teh ljudi in še marsikoga drugega in namesto, da se »naslajam« nad svojimi domislicami, razmišljam o pogledu z druge ali tretje strani. Ostajam pač «prvi tesar«* in klešem in drobim ideje za učinkovite in tvorne rešitve v zahvalo vsem tistim, ki so svoje življenje vpletali in prepletali z mojim. Sporočila z mojim žigom in lastnoročnim podpisom.
