Astrofotografijo se v grobem deli na fotografijo megličastih objektov in planetarno fotografijo. Posebno mesto zavzema fotografija meteorjev. Vsaka od obeh vej potrebuje posebno znanje tehnike fotografiranja in uporabe astronomske opreme.
Astronomski teleskopi so podobni fotografskim objektivom, le da so mnogo večji. Najpomembnejša lastnost teleskopa je, da zbere čim več svetlobe. Večjo lečo ali primarno zrcalo ima teleskop, več svetlobe zbere. Hkrati teleskopi tudi približajo objekte, tako da so na fotografiji večji, kot bi jih videli s prostim očesom.
Megličasti objekti (kopice, meglice, galaksije) so od nas oddaljeni stotine, tisoče, milijone ali celo milijarde svetlobnih let. To s sabo prinese dejstvo, da so objekti izjemno temni in jih je potrebno fotografirati dolgo časa. Običajno posamezni objekt fotografiramo več ur. Problem nastane zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi, kar posledično za nas pomeni, da se nam navidezno premikajo zvezde po nebu. Fotografija megličastih objektov tako potrebuje izjemno natančno sledenje teleskopa zvezdam. Več ur mora biti teleskop „priklenjen” na isti košček neba. Montaža, na katero se postavi optično cev (teleskop), mora biti pri sledenju zvezdam izjemno natančna. Ključ dobrega astrofotografa je torej, da montažo s pomočjo tehnologije, znanja računalništva in lastne iznajdljivosti pripravi, da kar najbolje sledi zvezdam.
Planeti so nam za razliko od megličastih objektov „blizu”. Gre za oddaljenosti, ki so neprimerljivo manjše od meglic, kopic ali galaksij. Zaradi „bližine” Zemlji in obsevanosti s strani Sonca so ponoči ti objekti eni izmed najsvetlejših na nebu. Ključni problem pri fotografiji planetov, Lune in Sonca, torej objektov našega Osončja, predstavlja naša atmosfera. Gibanje zraka povzroča turbolence, ki pokvarijo posamezne slike planetov. Tehnika snemanja je tu tako popolnoma drugačna kot pri megličastih objektih. Običajno astronomi delajo s kamerami, ki so sposobne zajemati več kot 10 slik v eni sekundi. Tako posnamejo film, ki je dolg tisoč ali nekaj tisoč posnetkov. Vse posnetke na to združijo v enega in s tem izpovprečijo motnje zaradi atmosfere. Preko fotografije planetov našega Osončja lahko tako spremljajo aktivnost na površju in v atmosferah teh oddaljenih svetov in tako prispevajo znaten delež pri spoznavanju in raziskovanju naše neposredne okolice.
Dodaten izziv je preko fotografije objektov priti do raziskovalno uporabnih podatkov. Tako lahko astronomi preko fotografije spremljajo dogajanje na zvezdah in s pomočjo znanja fizike ugotavljajo njihovo vrsto, sestavo in aktivnost. Hkrati lahko na isti način odkrivajo prekrivalne dvojne zvezde in planete izven našega Osončja.
Poseben izziv predstavlja fotografija meteorjev in meteorskih rojev. Iz takšnih fotografij astrofotografi izluščijo veliko uporabnih podatkov. Spremljajo aktivnost meteorjev in meteorskih rojev ter določajo pomembne fizikalne parametre, ki so za posamezen roj značilni. Tako lahko ugotavljajo, kako je okolica Zemljine tirnice posejana z malimi delci – od delcev prahu pa tja do nekaj metrskih skal. Če uspejo na fotografijo iz dveh med seboj oddaljenih krajev ujeti svetel meteor, se lahko iz posnetkov izračuna njegovo orbito hkrati pa je možno ugotoviti, kje je ostanek meteoroida pristal.
Ustvarjalno astronomsko društvo posveča svoj trud tako fotografiji lepih megličastih objektov, kot raziskovalni astrofotografiji, fotografiji in preučevanju meteorjev in fotografiji ter raziskovanju planetov. Nekaj rezultatov njihovega dela si lahko ogledate med fotogalerijo, več gradiva dostopno na njihovi spletni strani.
Megličasti objekti (kopice, meglice, galaksije) so od nas oddaljeni stotine, tisoče, milijone ali celo milijarde svetlobnih let. To s sabo prinese dejstvo, da so objekti izjemno temni in jih je potrebno fotografirati dolgo časa. Običajno posamezni objekt fotografiramo več ur. Problem nastane zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi, kar posledično za nas pomeni, da se nam navidezno premikajo zvezde po nebu. Fotografija megličastih objektov tako potrebuje izjemno natančno sledenje teleskopa zvezdam. Več ur mora biti teleskop „priklenjen” na isti košček neba. Montaža, na katero se postavi optično cev (teleskop), mora biti pri sledenju zvezdam izjemno natančna. Ključ dobrega astrofotografa je torej, da montažo s pomočjo tehnologije, znanja računalništva in lastne iznajdljivosti pripravi, da kar najbolje sledi zvezdam.
Planeti so nam za razliko od megličastih objektov „blizu”. Gre za oddaljenosti, ki so neprimerljivo manjše od meglic, kopic ali galaksij. Zaradi „bližine” Zemlji in obsevanosti s strani Sonca so ponoči ti objekti eni izmed najsvetlejših na nebu. Ključni problem pri fotografiji planetov, Lune in Sonca, torej objektov našega Osončja, predstavlja naša atmosfera. Gibanje zraka povzroča turbolence, ki pokvarijo posamezne slike planetov. Tehnika snemanja je tu tako popolnoma drugačna kot pri megličastih objektih. Običajno astronomi delajo s kamerami, ki so sposobne zajemati več kot 10 slik v eni sekundi. Tako posnamejo film, ki je dolg tisoč ali nekaj tisoč posnetkov. Vse posnetke na to združijo v enega in s tem izpovprečijo motnje zaradi atmosfere. Preko fotografije planetov našega Osončja lahko tako spremljajo aktivnost na površju in v atmosferah teh oddaljenih svetov in tako prispevajo znaten delež pri spoznavanju in raziskovanju naše neposredne okolice.
Dodaten izziv je preko fotografije objektov priti do raziskovalno uporabnih podatkov. Tako lahko astronomi preko fotografije spremljajo dogajanje na zvezdah in s pomočjo znanja fizike ugotavljajo njihovo vrsto, sestavo in aktivnost. Hkrati lahko na isti način odkrivajo prekrivalne dvojne zvezde in planete izven našega Osončja.
Poseben izziv predstavlja fotografija meteorjev in meteorskih rojev. Iz takšnih fotografij astrofotografi izluščijo veliko uporabnih podatkov. Spremljajo aktivnost meteorjev in meteorskih rojev ter določajo pomembne fizikalne parametre, ki so za posamezen roj značilni. Tako lahko ugotavljajo, kako je okolica Zemljine tirnice posejana z malimi delci – od delcev prahu pa tja do nekaj metrskih skal. Če uspejo na fotografijo iz dveh med seboj oddaljenih krajev ujeti svetel meteor, se lahko iz posnetkov izračuna njegovo orbito hkrati pa je možno ugotoviti, kje je ostanek meteoroida pristal.
Ustvarjalno astronomsko društvo posveča svoj trud tako fotografiji lepih megličastih objektov, kot raziskovalni astrofotografiji, fotografiji in preučevanju meteorjev in fotografiji ter raziskovanju planetov. Nekaj rezultatov njihovega dela si lahko ogledate med fotogalerijo, več gradiva dostopno na njihovi spletni strani.
