Agitatorka

Vi ste očitno rojena voditeljica, znate organizirati stvari, prepričati ljudi, da vam prisluhnejo. Tako je bilo tudi v času upravne reforme, ko ste bili glavna

zagovornica, da Trojane ne postanejo del zagorske občine.

Borba za komuno, tam sem pa res vodila vse stvari. Če bi videli tisti zbor volivcev. ki je bil v Šentgotardu. Tudi novinarja sem privlekla iz Ljubljane, ki je potem rekel, da takega zbora v življenju še ni videl.

Na zbor smo se temeljito pripravili. Dobili smo se v naši gostilni. Najprej sem jim zabičala, da pred zborom volivcev ne sme nihče niti poskusiti alkohola. Ko bo končano, ste pa lahko tudi krave, sem jim rekla. Potem sem razdelila vse vloge. Korparjevemu Jernaču sem povedala, kaj bo predlagal takoj na začetku in tako dalje. Naslednja stvar je bila, da smo naredili načrt, kako bomo obvladali delovno predsedstvo, ker je to ključ do uspeha. Nazadnje smo določili še natančni sedežni red, kje bo kdo sedel, da bomo imeli v šahu vso dvorano.

In ste uspeli.

Zbor je bil v prosvetni dvorani pod šolo v Šentgotardu. Ljudje so množično prihajali, doma so zaklenili hiše in vse pustili. To bi morali videti. Potem je šlo vse po scenariju, je teklo kot ura. Sledilo je še glasovanje. Ker bi se vse pomešalo, sem predlagala, da naj gredo skozi prva izhodna vrata tisti, ki so proti temu, da gremo v zagorsko komuno, skozi druga pa pristaši, da se lahko natančno preštejejo glasovi.

Je druga stran tudi agitirala?

Seveda, to je bil tak hudič. Na Trojane so hodili iz notranje uprave po dvakrat, trikrat na teden in vse zasliševali. Takratni oblastniki so hodili naokrog po kmetijah in obljubljali, da bodo znižali davke. Ko so se trojanski knapi peljali domov, so morali v Toplicah izstopiti in poslušati agitacije za zagorsko komuno. Takega volilnega golaža še v stari Jugoslaviji ni bilo.

Zakaj ljudje niso bili za zagorsko komuno? Je bilo krivo rivalstvo med Trojanami in Šentgotardom?

Več stvari je bilo, tudi to rivalstvo. Stari Gašper Cukjati iz Šentgotarda je mislil name, ko je rekel: Če hudič ne zmore, pa baba pripomore. Druga stvar so bili davki na kmetijsko dejavnost, ki so bili v vseh sosednjih krajih nižji. Tretja stvar pa je bila navajenost na prejšnjo ureditev, saj so prej Trojane vseskozi spadale pod Kamnik.

Menda ste zaradi tega posredovali tudi pri Titu?

Tito je prišel k nam po tisti borbi. Povedala sem mu. kako je, on pa je rekel, da lahko o tem svobodno odločamo. Potem pa je rekel še, da nam svetuje, da gremo tja, kjer je bolj bogata občina.

Takrat je bil poleg tudi Miha Marinko. Zelo jezen je bil. tako da so rekli, da ne bo nikoli več prišel na Trojane. Pa je prišel že čez par dni. Mi je razlagal, da so imeli vse pripravljeno, ves kataster, zdaj bodo morali pa vse popravljati. Jaz sem mu pa tudi povedala, da tu živim, med temi ljudmi, da ne morem delati proti njim.

Vam je politika zelo zamerila to akcijo?

Zelo. Trboveljski okraj je potem celo napovedal bojkot gostilne. Še potem, ko so odpirali cesto po Jazmah, so šli funkcionarji pit v Medijske toplice. Ker so pozabili na godbo, jih je Ivan Kramberger vse pripeljal na Trojane. So se potem hecali ljudje, da funkcionarji sedijo v Medijskih toplicah, godba pa Rajki na Trojanah igra.

Kdaj je bila zamera končana?

Še dolgo ne. Enkrat kasneje sem rekla Viktorju Kovaču in Viktorju Burkeljcu, da bi bilo lahko marsikaj drugače, če bi še kdaj na Trojane prišla. Tudi ko je bil rudarski štrajk v Zagorju. Jaz sem včasih zelo dobro slišala, imela sem ušesa na vse strani obrnjena. Mi je eden izmed policijskih šefov enkrat na pol v šali rekel, da bi me takoj vzel v službo.

Še ena odmevna stvar se je zgodila Trojanam po vojni: začela so se obsežna in uspešna arheološka izkopavanja.

Izkopavanja so se začela že med vojsko. Takrat je kopal Walter Schmidt, ki je bil doma iz Komende. Najprej je bil benediktinski menih, potem je izstopil iz reda in je bil arheolog graškega muzeja. Vse nas je nagovarjal s slavni: slavna gospodinja, slavni otac. Nika Kralja, ki mu je marsikatero zagodel, pa je nagovarjal s slavni Rex.

Izkopavanja so se nadaljevala še dolgo po vojni, raziskovali pa so Celjani. Spomnim se, da so pri Stojčevih našli kopalnice, na vsem ozemlju med Stojčevim in Jernačevim pa ogromno predmetov. Našli so tudi obzidja in staro rimsko cesto. V teh izkopavanjih smo po malem vsi sodelovali.

Ste po upokojitvi ostali na Trojanah ali ste se takoj odselili?

Z možem sva takoj odšla. Prodala sva nekaj tistega, kar je še bilo najinega – nekaj gozdov in pa nadstropje v gostilni. V Ljubljani sva kupila hišo.

Je bilo težko presedlati iz tako aktivnega življenja v upokojensko? Kaj počnete zdaj? Zdravniki pravijo, da moram počivati. Slabo vidim, slabo slišim, hitro se utrudim, tako da ne morem več nikamor. V kuhinji imam stol, na njem bom pognala korenine.

Pletla sem pa. Od lanskega julija do operacije letošnjo pomlad sem naredila 42 parov nogavic. Da si vsaj malo produktiven, da nisi čisto nekoristen.