Zgodovina mladinskega oddelka ptujske knjižnice, ki je bil najprej oddelek Mestne knjižnice in čitalnice (1955–1959), nato oddelek Ljudske in študijske knjižnice Ptuj (1959–1993), od leta 1993 naprej pa je del Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, je zgodba o nenehni rasti, skrbi za knjigo in mladega bralca, zgodba o prilagajanju ritmu novega razvoja, vedno novim zahtevam bibliotekarske stroke ter potrebam in pričakovanjem lokalnega okolja.
Korenine mladinskega knjižničarstva segajo v začetek 19. stoletja, v anglosaški prostor. Prvo knjigarno, ki je ponujala le otrokom namenjene knjige, so ustanovili v Londonu leta 1750, prva otroška knjižnica v današnjem pomenu besede pa je bila ustanovljena leta 1803 v ZDA. Tej so kmalu sledile še nove, od šole neodvisne knjižnice, financirane iz zasebnih ali javnih sredstev, ki so se v evropskem prostoru razcvetele zlasti po koncu prve svetovne vojne. Med dejavnostmi, ki so jih že zgodaj vključili v mladinske knjižnice, so bile ure pravljic kot najbolj naravna in koristna pot za uvajanje otroka v književnost.
Preporod, v sistem kot ga poznamo danes, so knjižnice za otroke doživele po koncu druge svetovne vojne. Tako kot drugod po svetu so tudi v Sloveniji po drugi svetovni vojni začeli nastajati načrti za vzpostavitev in organizacijo novih temeljev kulturnega razvoja. Kot eden pomembnejših gradnikov tega razvoja so bile prepoznane tudi knjižnice. Zasnova za ustanavljanje mladinskih knjižnic je nastala že med vojno vihro. Leta 1944 so v Oddelku za umetnost in ljudsko prosveto pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) na podlagi Predloga za izgradnjo ljudskih knjižnic, ki ga je sestavil publicist in šolnik Bogomil Gerlanc (1901–1992), sprejeli temeljne usmeritve za bodočo organizacijo javnih knjižnic. Načrt je zraven bogato založenih mladinskih knjižnic v šolah predvideval tudi ustanovitev javnih mladinskih knjižnic s čitalnico v vseh večjih krajih, posebno v mestih in industrijskih krajih. Vodstvo teh knjižnic naj bi bilo dano v roke sposobnim in za to usposobljenim ljudem, v prvi vrsti učiteljstvu.
V povojnem času so prizadevanja stekla v dveh smereh: nadaljevati tradicijo predvojne mladinske književnosti in knjižne produkcije ter postaviti temelje mladinskemu knjižničarstvu. Tako je bila leta 1945 ustanovljena Založba Mladinska knjiga, katere temeljna dejavnost je bila izdajanje knjig, knjižnih zbirk in časopisov za otroke in mladino, leta 1948 pa Pionirska knjižnica v Ljubljani, prva slovenska pionirska knjižnica, ki se je kot matična knjižnica posvečala izgradnji s strokovnimi standardi podprti mreži mladinskih in šolskih knjižnic po vsej Sloveniji. Leta 1955 je bila Pionirska knjižnica ustanovljena tudi na Ptuju, kot posebni oddelek takratne Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj.
V šestdesetletnem delovanju se je pionirski oz. mladinski oddelek ptujske knjižnice iz majhne in utesnjene knjižnice s skromno zalogo knjig razvil v pomemben kulturni in informacijski center v mestu Ptuj in širše. Ponaša se s 62.500 enotami različnega gradiva in ima 4.000 aktivnih bralcev, ki si letno izposodijo okoli 240.000 knjig. Pri izvajanju svojega bogatega programa bibliopedagoške vzgoje sodeluje z mnogimi izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami ter s strokovnimi bibliotekarskimi organizacijami. Njegova urejenost in kvaliteta dela z mladimi bralci presegajo zgolj krajevne meje, kar je plod dolgoletnega prizadevnega dela vseh njegovih zaposlenih, ki opravljajo pomembno vlogo ne le pri pridobivanju književnega znanja ter razvijanju bralnih sposobnosti in bralne kulture pri otrocih in mladini, pač pa tudi pri razvijanju otrokove osebnosti, njegovega odnosa do drugih ljudi in sveta.
