Miran Špelič, Gregor Pobežin, Sara Turk Marolt in Diana Košir so osvetlili Frančiškove življenjepise, Bonaventurovo izročilo, srednjeveške poslikave koprske cerkve sv. Frančiška in knjižne zaklade samostana sv. Ane.
Strokovni del jubilejnega večera Frančiškov Koper – od blaženega Monalda do danes so oblikovala štiri predavanja, ki so Frančiškovo zgodovinsko in kulturno zapuščino predstavila z različnih raziskovalnih vidikov.
V ospredju so bili zgodovina zgodnjega frančiškanskega reda, srednjeveška latinska književnost, umetnostnozgodovinsko raziskovanje ter knjižna dediščina.
Predavanja so pokazala, da zgodovine sv. Frančiška Asiškega ni mogoče razumeti samo skozi njegovo življenjsko pot. Njegova podoba se je skozi stoletja oblikovala tudi v življenjepisih, liturgičnih besedilih, likovnih upodobitvah in knjigah, ki so jih redovne skupnosti ustvarjale ter ohranjale.
Miran Špelič: Frančišek Asiški, svetnik stotih biografij
Prof. dr. p. Miran Špelič OFM, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in poznavalec zgodnjekrščanske ter frančiškanske književnosti, je predstavil raznoliko izročilo življenjepisov sv. Frančiška Asiškega.
Frančišek je ena tistih osebnosti evropske zgodovine, katere življenje je že kmalu po smrti postalo predmet številnih biografskih, hagiografskih in teoloških interpretacij. Njegovi življenjepisi niso nastajali zgolj zaradi ohranjanja zgodovinskih podatkov, temveč so odgovarjali tudi na vprašanja, povezana z razvojem frančiškanskega reda.
Med najpomembnejšimi zgodnjimi viri so dela Tomaža Čelanskega, prvega uradnega Frančiškovega življenjepisca, ki je po naročilu papeža Gregorja IX. pripravil življenjepis v povezavi s svetnikovo kanonizacijo leta 1228. Frančiška predstavlja kot vzornika evangeljskega življenja in posnemovalca Kristusa.
Poznejši življenjepisi so prinašali različne poudarke, od vprašanja uboštva in odnosa do redovnih bratov do čudežev, duhovnosti in vsakdanjih prigod. Poseben pomen imajo pričevanja njegovih neposrednih spremljevalcev, ki razkrivajo bolj osebno podobo svetnika.
Špeličevo predavanje je opozorilo, da številnost Frančiškovih življenjepisov priča tudi o spreminjajočih se potrebah redovne skupnosti in o prizadevanjih, da bi ustanoviteljev zgled ostal razumljiv prihodnjim rodovom.
Gregor Pobežin: Bonaventurovo Veliko in Malo žitje
Izr. prof. dr. Gregor Pobežin, klasični filolog, raziskovalec latinske književnosti ter sodelavec Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je predavanje posvetil Bonaventurovima Velikemu žitju (Legenda maior) in Malemu žitju (Legenda minor).
Sv. Bonaventura (ok. 1217–1274), teolog in generalni minister frančiškanskega reda, je svoji deli pripravil v času, ko se je frančiškanska skupnost že razvila v razvejano evropsko ustanovo. Različna razumevanja Frančiškovega zgleda, zlasti vprašanja uboštva, študija in odnosa do cerkvenih ustanov, so zahtevala oblikovanje skupne podobe ustanovitelja.
Leta 1260 je generalni kapitelj v Narbonnu Bonaventuri zaupal pripravo novega življenjepisa. Legenda maior, dokončana leta 1263, je nastala kot premišljena teološka in književna interpretacija Frančiškovega življenja.
Bonaventura se ni omejil na kronološko nizanje dogodkov, temveč je gradivo razporedil po vsebinski povezanosti. Frančiškovo življenjsko pot je predstavil kot postopno oblikovanje človeka po Kristusovem zgledu.
Legenda minor je krajša različica življenjepisa, namenjena predvsem liturgičnemu branju in redovnemu spominjanju. Obe besedili zato nista pomembni samo kot vira o svetnikovem življenju, temveč tudi kot pričevanji o oblikovanju zgodovinskega spomina frančiškanskega reda.
Pobežin je posebej opozoril na njuno književno vrednost. Bonaventurovi deli predstavljata pomemben dosežek srednjeveške latinske književnosti, v kateri se prepletajo teološka argumentacija, retorična izoblikovanost in hagiografska pripoved.
Predavanje je tako odprlo tudi širše vprašanje razmerja med zgodovinskim dogodkom in njegovo literarno predstavitvijo. Življenjepis ni zgolj nevtralno poročilo o preteklosti, temveč tudi izraz vrednot in pričakovanj skupnosti, v kateri je nastal.
Sara Turk Marolt: izgubljene, pozabljene in ponovno odkrite freske
Doc. dr. Sara Turk Marolt, umetnostna zgodovinarka z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je predstavila srednjeveške stenske poslikave nekdanje cerkve in samostana sv. Frančiška v Kopru.
Nekdanji minoritski kompleks je skozi stoletja doživel številne prezidave in spremembe namembnosti. Zaradi njih je bil velik del srednjeveške slikarske opreme prekrit, poškodovan ali uničen. Posamezne poslikave so ponovno odkrili med obnovitvenimi deli, druge pa danes poznamo samo po fotografijah in konservatorski dokumentaciji.
Posebej zanimiva je usoda poslikave Marije z detetom na prestolu in vitezom, ki ga Mariji priporoča sv. Frančišek. Poslikavo so leta 1957 sneli s stene križnega hodnika, nato pa se je za njo izgubila sled. Šele leta 2018 so jo ponovno prepoznali v depoju Restavratorskega centra v Ljubljani.
Predavateljica je predstavila tudi odkritja v prezbiteriju nekdanje cerkve, kjer so restavratorji odkrili dve srednjeveški slikarski plasti. Mlajša prikazuje smrt sv. Frančiška oziroma njegov transitus, starejša pa Marijo z detetom na prestolu in svetnike.
Raziskovanje koprskih fresk razkriva tesne umetnostne povezave mesta z beneškim in severnoitalijanskim prostorom. Hkrati opozarja na velik pomen zgodovinskih fotografij, arhivskih virov in restavratorskih poročil za rekonstrukcijo nekdanje podobe samostanskega kompleksa.
Diana Košir: sv. Frančišek med knjižnimi zakladi samostana sv. Ane
Dr. Diana Košir, raziskovalka Inštituta za jezikoslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, je predstavila starejše življenjepise sv. Frančiška in drugo knjižno gradivo iz zgodovinske knjižnice samostana sv. Ane.
Samostanska knjižnica je bila skozi stoletja pomembno središče teološkega, filozofskega, jezikovnega in zgodovinskega znanja. Njene zbirke razkrivajo široko intelektualno obzorje frančiškanskih redovnikov ter njihove povezave z beneškim in širšim evropskim kulturnim prostorom.
Posebno mesto med rokopisi zavzema latinsko-italijanski kodeks Frančiškovega Vodila in Oporoke iz 15. stoletja, ki ga danes hrani Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper.
V zbirki sv. Ane so ohranjene tudi italijanske izdaje Bonaventurovih življenjepisov, baročne hagiografije in številna poznejša dela, ki omogočajo spremljanje spreminjajočih se predstav o Frančiškovi osebnosti.
Košir je opozorila na pomen sistematičnega raziskovanja samostanske knjižnice, katere zgodovinski fond obsega več kot 7.000 naslovov oziroma več kot 12.000 enot. Leta 2026 se je začela obsežnejša inventarizacija tega gradiva.
Predavanje je pokazalo, da so samostanske knjižnice pomembni zgodovinski viri, saj njihove knjige pričajo o izobraževanju, jezikovnih stikih, intelektualnih zanimanjih in kulturni vlogi redovnih skupnosti.
Poezija, glasba in sodelovanje mladih
Strokovna predavanja je dopolnil pesniški in glasbeni program.
Sodeloval je Vid Karlovšek, prejemnik Jenkove nagrade 2026, ki je s pesniško interpretacijo povezal Frančiškovo izročilo s sodobno slovensko poezijo. Dijaki koprskih srednjih šol so brali besedila iz frančiškanske tradicije, glasbene nastope pa so pripravili učenci Glasbene šole Koper.
Sodelovanje mladih je poudarilo tudi izobraževalni namen dogodka: približati večstoletno zgodovinsko in kulturno izročilo generacijam, ki ga bodo ohranjale in raziskovale v prihodnosti.
