Pričevanja iz Prvačine in Križne Gore nad Colom razkrivajo, da je bil odnos do kruha pred drugo svetovno vojno in še v prvih desetletjih po njej bistveno drugačen od današnjega. V revnejših kmečkih okoljih in hribovitih predelih je vse do sredine 20. stoletja prevladoval koruzni kruh, polenta ali koruzna pogača, saj je bila pšenica za vsakdanjo prehrano predraga. Po pripovedovanju sogovornikov so koruzni kruh pekli enkrat ali dvakrat na teden. V različnih krajih so ga poimenovali različno: v Ajdovščini turšen kruh, v Braniku trščakov kruh, v Planini in Gabrjah pa tršen kruh (Fakin Bajec 2020).
Po drugi svetovni vojni so kruh začeli peči v štedilnikih (špargetih), pred tem pa so prevladovale krušne peči, v katerih so naenkrat spekli več hlebcev. V številnih družinah je kruh pogosto nadomeščala koruzna pogača, pripravljena iz koruznega gresa. To pomeni, da je koruzno zrnje mleto na gres podobno kot ostra moka (ne na fino kot moka in ne grobo kot koruzni zdrob). V času, ko so še kuhali na odprtih ognjiščih, so jo pekli pod železno pokrovko, prekrito z žerjavico, pozneje pa v štedilniku. Revnejše družine so koruzno pogačo pekle približno na tri dni. Hitro je postala trda, zato jo sogovorniki niso marali.
Sogovornica je povedala: »Ves čas vojne, ko je bilo pšenične moke v pomanjkanju ali pa je sploh ni bilo. Zato se je pekel koruzni kruh iz koruzne moke. Pri nas doma smo imeli posnemalnik za mleko. Iz posnetega mleka, ki se ga je zavrelo, da se je moka poparila in se je zjutraj spekla tanka pogača. Prav tako v peči štedilnika in to smo pojedli, preden smo šli v šolo. Imela je čudovito skorjico na vrhu. Bila je izredno dobra. Pri sosedovih še dolgo niso imeli pšenice, kot pri nas, in sem večkrat šla k sosedovim jest pogačo. Imeli so še ognjišče in so tisto pogačo spekli pod tako kovinsko ponev. Gor so dali žerjavico« (sogovornica je otroštvo preživela na Tabora pri Dornberku, sedaj živi v Ajdovščini. Zgodbo je povedala na delavnici v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, 15. oktober 2019).
