Zofka Kveder je bila ena prvih slovenskih pisateljic, ki je odkrito pisala o ženskem vprašanju in neenakem položaju žensk v družbi. S feminističnimi idejami se je prvič najverjetneje srečala v časopisu Slovenka, navezovala pa se je tudi na poglede vodilnih feministk iz nemškega govornega prostora.
Njeno prvo pomembno feministično besedilo Nekaj o ženskem vprašanju (1899) je bilo objavljeno v časopisu Slovenski narod. Nato je niz člankov s feministično tematiko objavila v Slovenki (Za naše žene, ki si same skrbe za eksistenco, Naš hiperidealizem, Kaj hočemo?, Emancipacija), kasneje pa tudi v drugih časopisih in revijah, med drugim v Jutru, Agramer Tagblattu, Ženskem svijetu oz. Jugoslavenski ženi.
»Vse to sem napisala samo zato, da vspodbudim prizadete kroge naših žen, da same pišejo o svojih razmerah. Saj je tvarine več kako dovelj. Čas dela, delo samo, plača, bolniško zavarovanje, domače življenjske razmere itd.« Slovenka 1900a: 111)
»Uverjena sem, da ima ženska veliko moč, samo rabiti je ne zna.« (Kveder 1900b)
»Kaj hočemo? In odgovor se je glasil: Hočemo delovati na to, da bi se zvišal duševni niveau žen; da bi žena bila vznesena za višjo svojo nalogo v družini in narodu; da bi se dosedanje ponižujoče in podcenjujoče naziranje o ženi in njenem namenu v življenju, ki vlada tako med moškimi kakor med ženskami samimi, nadomestilo z višjim, dostojnejšim, današnjemu razvoju primernejšim naziranjem.« (Kveder 1900c: 232)
»Toda k stvari! Povsod, kjer si hoče ženstvo pridobiti nekoliko terena v javnosti, zavrača se ga, češ: tu ni vaš prostor, nazaj v družino, v kuhinjo! Ženskam so dovoljeni le takozvani »ženski« poklici, t. j . od služkinje vseh vrst gori do učiteljice, od perice pa do šivilje. Žal, da so ti »ženski« poklici o vseh svojih potežkočah najbolj nehvaležni. Moški kolega male šivilje se lahko pošteno preživi, ako je priden in ako ni pijanec, dočim njegova ženska tovarišica živi ob kavi in krompirju in mora biti sploh vesela, če ji ni treba šivati še bolj pozno v noč, nego do polnoči. Delavec v tovarni je revež, — no, ženska je še na slabšem. Gospoda delodajalci brezdvomno mislijo, da je za njo tudi zrak jako redilna snov.« (Kveder 1901: 1)
Kvedrova je poudarjala, da žensk ne omejuje narava, ampak družba, predvsem slaba dostopnost izobrazbe in ekonomska odvisnost. Menila je, da bi morala imeti ženska pravico do izbire partnerja iz ljubezni, ne zaradi ekonomske varnosti, ter možnost izbire lastne, samostojne življenjske poti. Verjela je, da je ženska lahko izobražena in poklicno samostojna, ne da bi se morala odpovedati materinstvu.
Med prvo svetovno vojno in po njej je v reviji Ženski svijet (kasneje Jugoslavenska žena) poudarjala tudi politično in družbeno vlogo žensk. V članku Šta hočemo! je zapisala, da si ženske želijo miru ter politične in socialne enakopravnosti, s čimer je poudarila, da boj za pravice žensk ni le osebno, temveč tudi družbeno in politično vprašanje.
Njena prepričanja o položaju žensk so v tedanji družbi pogosto sprožala burne odzive. Kljub kritikam pa je prav s svojo nepopustljivostjo odprla prostor slovenskemu feminističnemu mišljenju in postala ena najpomembnejših ženskih glasov svojega časa.
Viri in literatura:
Dović, Marijan, 2008: Zofka Kveder, umetnica in profesionalka peresa. Honzak Jahič, Jasna, idr. (ur.): Zofka Kvedrová (1878–1926). Praha: Národní knihovna ČR, Slovanská knihovna. 127–145.
Kveder, Zofka, 1900a: Za naše žene, ki si same skrbe za eksistenco. Slovenka IV/5 (25. maj 1900). 111.
Kveder, Zofka, 1900b: Naš hiperidealizem. Slovenka IV/5 (15. september 1900).
Kveder, Zofka, 1900c: Kaj hočemo? Slovenka IV/10 (15. september 1900). 232.
Kveder, Zofka, 1901: Emancipacija. Slovenka V/3 (1901). 1.
Kveder, Zofka, 1917: Što hoćemo? Ženski svijet I/1 (1. september 1917). 2.
Kveder, Zofka, 2016: Zbrano delo. Ur. Katja Mihurko Poniž. Knj. 5. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
