Po vojni se je vrnil na svoje delovno mesto šolskega upravitelja in to delo opravljal do upokojitve leta 1955. Obdržal je tudi leta 1942 v matičnih evidencah spremenjen priimek – Galob namesto Gallob. Zaradi pomanjkanja učiteljskega kadra je poučeval do leta 1959 honorarno, nato pa se je leta 1960 reaktiviral in redno učil še do leta 1963. Na šoli je kot pomočnik ravnatelja honorarno deloval predvsem pri urejanju arhivov še do leta 1969.
Povojno obdobje je bilo zanj težje, kot obdobje pred njim. Žena Majda je bila lastnica valjčnega mlina z malo elektrarno in trgovskega lokala, ki ju je podedovala po umrlih starših in bratu. Med vojno je prejemala za trgovino skromno najemnino, s katero je odplačevala del pred vojno najetih kreditov podjetja, takoj po vzpostavitvi civilne oblasti pa je bila ovadena kot vojna dobičkarica. Čeprav je bila po zaslišanju in pregledu dejanskega stanja ovadba zavržena kot neutemeljena, je bil zlonamerni napad na družino nedvoumen.
Naslednji udarec je prišel leta 1948, ko je bila ženi nacionalizirana obrt, podedovana po pokojnih starših in bratu. Nacionalizacija je bila zakonsko urejena in omejena le na podjetja, ki so bila državnega ali republiškega pomena, mali Gutenbergerjev mlin z elektrarno in zaposlenim enim mlinarjem pa ni bil niti eno niti drugo. Zato je bilo očitno, da se je podjetje na seznamu za nacionalizacijo znašlo načrtno, zaradi odločitve v lokalnem okolju. Moč in vpliv ‘črne roke’, kot je imenoval zahrbtno delujoče, sovražne mu posameznike s političnim vplivom, sta se kazala tudi v tem, da ni posegla le po poslovnih nepremičninah, kot je določal zakon, temveč je bila nacionalizirana tudi družinska hiša: Moj rod je obsojen . En del se odpisuje z asimilacijo6, drugi del pa odpisuje črna roka. S pomočjo odvetnice dr. Ljube Prener jim je bila hiša vrnjena, tudi mlin je bil z odločbo Vlade RS že maja 1948 črtan s seznama podjetij republiškega pomena. Ni pa bil vrnjen lastnici, temveč je bil izročen v pristojnost okrajnega in nato krajevnega ljudskega odbora v Mežici ter je prešel v splošno ljudsko premoženje. Družina je bila, ko ni bilo več neumornega dela in truda lastnikov, priča hitri ukinitvi dejavnosti in razgradnji, uničenju premičnega in nepremičnega premoženja ter propadu in degradaciji truda dveh generacij. Nadaljnjih 35 let se je z vsemi pravnimi sredstvi boril za vrnitev nezakonito odvzetega in uničenega premoženja. Rezultat je bil ironičen, saj ga je Ministrstvo za pravosodje iz Beograda, kot zadnja in najvišja instanca, v začetku osemedesetih let obvestilo, da ne obstoja pravna podlaga, na katero bi se oprli, da bi lahko zakonito vrnili nezakonito odvzeto premoženje. Obrazložitev je težko sprejel: Človek biti, je zelo težko.
Njegov arhiv hrani kopije številnih dokumentov, ki jih je na svojem pisalnem stroju pisal za kmete, socialno ogrožene družine, samohranilke, starostnike … Prihajali so ga prosit, da je zanje pripravljal vloge pristojnim državnim uradom za odpis davkov, dodelitev socialnih pomoči, stanovanj … Njegovo angažiranje ni ostalo neopaženo in zavedal se je, da je za oblast moteč. Kljub temu je s tem delom, za katerega nikoli ni zahteval in tudi ne prejemal kakršnegakoli plačila, nadaljeval. Ker se je z različnimi pravnimi sredstvi in z osebnimi apeli na pristojne institucije vztrajno boril tudi za vračilo ženinega nezakonito odvzetega premoženja, je postal oblastnikom tako nadležen, da so leta 1953 na Koroškem partizanskem srečanju zbrani lokalni veljaki celo posredovali navodilo svojim podrejenim: »Zribajte ga!« Zavedal se je tega, vendar se ni pustil oplašiti:
Vedno sem bil nekomu napoti;
ker sem bil na celovškem učiteljišču zapisan kot Slovenec, sem bil nekomu napoti,
ker sem deloval za našo severno mejo, sem bil nekomu napoti,
ker sem bil naprednega mišljenja, sem bil nekomu napoti,
ker sem bil med vojno zaprt in nisem bil doma, sem bil nekomu napoti,
ker sem pisal prošnje za kmete, zapornike, brezposelne … sem bil nekomu napoti;
ampak jaz imam širok hrbet, če ga ne bi imel, danes ne bi bil tukaj.
Tudi v globoki starosti, ko se je bližal sedemdesetim letom , se je še vedno boril, saj je občina posegla po parceli z njivo in malim sadovnjakom, ki sta bila v lasti družine še iz časov ženinega očeta Gutenbergerja. Tam je občina načrtovala gradnjo stanovanjskih stavb in ker sta se na odločbo o razlastitvi pritožila, so ju s pritiski, provokacijami in grožnjami prisilili, da sta umaknila pritožbo in po sramotno nizki ceni, ki jo je diktirala občina, prodala plodno, obdelovano zemljišče v centru Mežice: Moja žena […] je bila samostojna trgovka s svojimi dohodki. Ko je bila stara devet let, je umrl oče, mati pa je umrla, ko je bila stara 15 let. Sodišče jo je vzelo iz trgovske šole, morala je domov, v trgovino, kjer se je izučila in potem delala ves čas. Edini brat se je leta 1940 smrtno ponesrečil. Najhujše je prišlo sedaj, po vojni. Leta 1948 nacionalizacija malega mlina, nima za to niti odločbe niti odškodnine, sedaj po zadnji nacionalizaciji je izgubila še svoj dom in vrt, na katerem sem jaz gojil sadje, zelenjavo in čebele. Praktično izgleda, da bo ob vse. Za službo ni več, brez premoženja in brez pokojnine, potisnjena na mojo penzijo, čeprav je imela svoj poklic in dohodke za svoje delo. Če bi ne imela nič drugega kot poklic in službo, bi imela danes svojo penzijo in stvar bi bila v redu. Edini njen greh je, da je po smrti svojih staršev varovala to, kar so zapustili. Rada bi srečala pravico!7
Teptanje in kršenje njunih pravic je globoko ranilo njegov čut za pravičnost in zaznamovalo povojna leta njegovega življenja z občutki brezpravnosti in grenkobe, ki so ga spremljali do smrti: Moje življenje je bilo do sedaj polno razočaranj, se pravi, polno življenjskih izkušenj, ki jih tudi še sedaj noče biti konec.
_____
6 Mišljen je Gallobov rod v Avstriji, kjer so družine njegovega brata in sester zaradi trdnega in zavednega slovenstva doživljale različne pritiske in šikaniranja.
7 Iz pisma Avgustu Bukovcu, 25. 1. 1961.
