Rodil se je 18. 4. 1900 kot šesti od devetih otrok Tomaža in Urške Gallob1 iz Brnce pri Beljaku, po domače pri Markovih. Otroštvo je preživelo šest otrok in poleg starejšega brata Janeza (1896) in sestre Marije (1898) je imel še mlajša brata Franca (1901) in Alojza (1907) ter sestro Ano (1904).
Ponosen je bil na svoj narod in rod: Sem koroški Slovenec kmečkega porekla. Moja mati izhaja iz Štramlnove kmečke družine na Brnci, po rodu Kreutzer. Moj oče je doma v Rutah, visoko v Karavankah, p.d. pri Trupiju2, od koder je čudovit razgled v Ziljsko dolino, na Dobrač, Beljak, Osojsko in Baško jezero, proti Rožni dolini. Njegov dom je prevzel starejši brat, moj oče pa manjšo kmetijo na Brnci pri Beljaku. Mati mojega očeta se je pisala Janša, njen oče je bil gozdar pri starem gradu (Bekštanj) v Rutah, rodom iz Gorenjske. Moji sorodniki izvirajo iz Markove družine na Brnci, iz Trupijeve družine v Zagoričah, iz Gastlnove družine v Štebnu in Drzovčeve družine v Dvorcu. Imam rodovnik iz 18. stoletja.
Naša vas Brnca leži ob reki Zilji med Beljakom in Trbižem. Okrog Brnce se razprostirajo polja, njive, travniki in gozdovi brnških kmetov. Vsa zemljišča so razparcelirana in križem dodeljena kmetom. Vas šteje 31 hiš, od katerih je 14 kmečkih hiš. Tudi okoliške vasi so bile zelo narodno zavedne (Št. Job, Zmotiče, Trnje, Zgor. in Spodnji Breg, Žužalče, Teharče, Zagoriče, Malošče, Šteben).
Starši so redili govejo živino (4–6), konja, prašiče in kure, mi, otroci, pa zajce.
V moji mladostni dobi je bilo življenje na Brnci in okolici zelo razgibano. Kmetje so vozili na trg v Beljak in tam prodajali zlasti sadje in krompir, mlade prašiče pa so vozili v Trbiž. Iz Rezije pa so prihajali tako zvani ‘jesiharji’, ki so na vozovih v sodih pripeljali kis in ga prodajali od vasi do vasi.
Na Brnci je organist I. Miklavčič, rodom iz Podjune, gojil cerkveni pevski zbor, moški pevski zbor, tamburaše, ki so jeseni hodili igrat na žegne v Zilsko dolino, zlasti v Zakomec in Bistrico. Sem je prihajal tudi pisatelj Jaka Špicar ter igralec ljubljanske drame Bratina med počitnicami in režiral kako igro. Leta 1912 je pisatelj Jaka Špicar, ki je spisal igro Miklova Zala, to najprej uprizoril na Jesenicah, potem pa na Brnci. Pred izbruhom prve svetovne vojne smo igrali Desetega brata, glavno vlogo je igral režiser Bratina sam. Z igro smo gostovali tudi v Podravljah v Vošparnikovi dvorani.
Julija 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna in pretrgala to živahno delovanje. Sosedov oče, pd. pri Žvižgovcu na Brnci, trden in nazorno zelo zaveden kmet, so se ob srečanju z menoj kaj pogovorili in rekli: »Rudi zapomni si to: Slovan gre na dan«.
Mnogo lepih spominov imam na svojo otroško dobo.3
______
1 Priimek Gallob je nosil do druge svetovne vojne, po osvoboditvi pa je obdržal med vojno spremenjeni priimek Galob.
2 Zgodbo družine Janeza Galloba, ki je zadnja živela na gorski kmetiji pri Trupiju nad Spodnjimi Teharčami, je za objavo v 12. knjigi življenjepisov koroških Slovencev z naslovom ‘Tako smo živeli’, povedal Alojz Gallob.
3 Besedila, ki jih je napisal Rudolf Galob, bodisi kot življenjepis ali kot tekste v različnih zapisih, kronikah, pismih in osebnih razmišljanjih, so v tem življenjepisu podana v poševni pisavi. Čas nastanka njegovih zapisov praviloma ni zabeležen, kjer je naveden pa so citati označeni s številko, naslovniki in datum pa pojasnjeni v opombah. Ponekod so teksti združeni, da se ne ponavljajo.
