Mlinarstvo spada med najstarejše in najbolj razširjene podeželske obrti. Mlini na Škofjeloškem so omenjeni že v darilni listini iz leta 973. Poklicni mlinarji so dajali gospostvu dokaj visoke dajatve. Urbar iz leta 1291 navaja mline na Suhi, v Retečah, Prašah in Veštru. Nekateri so se obdržali do današnjih dni.
Na loškem podeželju so bili številčnejši manjši mlini, ki so pripadali posameznim gruntom. Tja so nosili mlet le bližnji sosedje. Na začetku 16. st. je bilo takih v loškem gospostvu 65, (Blaznik, 1959, str. 92) konec 17. st. pa že 174. (Bar, 1959, str. 120) Največ vodnih pogonov je bilo v Škofji Loki na Studencu. Zelo stari mlini so bili pri današnjem Šeširju, na Sovodnju in pri Hudičevi brvi. Bili so v gospoščinski (grajski), privatni in cehovski lasti. Po letu 1848 so mlini večinoma prešli v zasebne roke. (Štukl, 2011, str. 33) V predmestju so bili znani klariški, pozneje Koširjev mlin pod Kamnitim mostom ter Krevsovi mlini in žage v t. i. Benetkah (danes Novi svet). (Štukl, 2011, str. 35) V Koširjevem mlinu je bil doma akademski slikar France Košir, eden največjih loških slikarjev prve polovice 20. stoletja.
Mlini so bili velikokrat povezani z bivalnim prostorom mlinarja. Pri nenaseljenih mlinih pa so bile včasih prizidane mlinarske hišice v velikosti kmečke sobe, kjer so se zadrževali delavci in stranke. Služile so tudi kot skladišče. Po 2. svetovni vojni so mlini začeli propadati, tudi zaradi načrtnega zatiranja te obrti s strani povojne oblasti. (Štukl, 1992, str. 30)
Pepetov mlin pri Puštalski brvi
Okrog leta 1840 je bil mlin zidan, pokrit s skodlami. Bil je v gospoščinski lasti. Mlinu je bila kasneje dodana žaga in stope za čreslo. Kjer je nekoč stala žaga, je danes adaptiran stanovanjski objekt. (Štukl, 1981, str. 75-76) Mlin je v olju naslikal znani loški slikar Gvidon Birolla leta 1946.
Krmeljev mlin v Retečah
Mlin je bil zgrajen okrog leta 1870. (Štukl, 1992, str. 42) Večkrat so ga predelali zaradi stanja vode in tudi zaradi mletja različnih materialov. Mleli so razna žita okoliških kmetov, rožiče, sol, začimbe (cimet, poper). Ob visokem vodostaju so ga gnala tri kolesa, ob nizkem pa le eno. Stanovanje so mu dogradili leta 1903, da je lahko v njem živela petnajstčlanska družina. Mlinarju so kmetje plačevali z merico (vzel je določen odstotek žita ali moke). Trgovci iz Ljubljane so plačevali z denarjem. Stanovanjski del je bil nato leta 1963 porušen. Zraven porušenega dela, le nekoliko višje so zgradili novo hišo. Ob hudih poplavah leta 1926 je mlin zalila voda in ga močno poškodovala. Zdaj je mlin že precej dotrajan.
Poslednjič ga je zadnji lastnik Anton Krmelj zagnal ob obisku otrok leta 1991. (Mala loška medla, 1990/1991, št. 2) Mladi naravoslovci OŠ Peter Kavčič Škofja Loka so pod vodstvom mentorice Simone Mrak na Sekretariat za družbeni razvoj Občine Škofja Loka poslali dopis, v katerem so predlagali »zagotovitev sredstev za obnovo Krmeljevega Mlina (ob Strugi – pritok Sore pod Retečami), saj bi s tem pridobili čudovito učno-vzgojno pot za šolarje, ki bi potekala skozi ta obvodni svet in se končala ob predstavitvi mlina ter ogledu delovanja le-tega.« (iz arhiva Simone Mrak Hartman)
Otroštvo mlinarjevih otrok – zapisi otrok po pripovedovanju gospe Milke
Mlinarjevi otroci so se radi kopali v Sori. Kopalk niso imeli, pač pa so si zavezali predpasnike in jih povezali kot plenice; če so se komu »podrle«, se zato niso preveč sekirali. Ljubljančani, ki so se prihajali hladit v Soro s kopalnim vlakom, pa so imeli kopalke. Veliko pa jih je bilo kar oblečenih in so se med seboj le zabavali, se pogovarjali, pili in jedli. Ko so nekoč prišle Ljubljančanke v kopalkah k Mlinarjevim po mleko, so jih napodili s koprivami, saj se jim je zdelo pregrešno hoditi tak naokoli.(Matjaž, Mateja, Vlasta, Marija)
Njihova mama je bila dolgo bolna. Dela namesto nje sta opravljala oče in najstarejša hči Ana, ki ji je bilo komaj 14 let, ko je mati zbolela. Mlajši so starejšo sestro ubogali. Bila je zelo dobra gospodinja. Preden so se otroci odšli igrat, so morali imeti njeno dovoljenje. Igrali so se lahko le določen čas, potem jih je čakalo delo. Pomagali so tudi očetu v mlinu sejati moko z rešeti in mleti rožiče, nasipati vreče in podobno. Najmlajša Milka je le drgnila z ročico po dnu rešeta, ker za pravo sejanje še ni bila dovolj močna. Oče je mnogokrat pred prazniki delal v mlinu vse noči.(Tina, Marija)
Mala mlinarjeva Milka, ki je bila najmlajša v družini, je velikokrat ostala sama. Nihče ni imel časa zanjo. Da je ne bi bilo strah in ji ne bi bilo dolgčas, se je usedla v kuhinji k oknu ter opazovala ribe in ribice. Večje so skakale iz vode za mušicami. Tako se je zamotila in čas ji je hitro mineval.(Dragana)
Imeli so tudi mačka, ki je bil gorak na ribe. Bil je pravi ribič. Mimogrede je ujel ribo. Če je bila ta velika, so mu jo vzeli, majhne pa je lahko sam pohrustal. (Dario)
