Literarno-pogovorni večer v spomin Ivanki Hergold

O literarnem biseru, romanu Nož in jabolko in o njegovi avtorici, eni tistih pisateljic z geografskega roba slovenske zavesti, ki jih ne bi smeli pozabiti, ko pišemo zgodovino povojne slovenske književnosti, sta spregovorila tržaški pesnik in pisatelj Marko Kravos in Slovenjgradčan, pisatelj in profesor slovenistike Andrej Makuc. Povezovalno vlogo je imela direktorica knjižnice Draga Ropič, ki je uvodne besede namenila kratkemu orisu in spominu na Ivanko Hergold. 

Ivanka Hergold je bila rojena 27. septembra 1943 na Legnu pri Slovenj Gradcu na domačiji pri Maroltovih. Osnovno šolo je obiskovala v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, maturirala pa je na ravenski gimnaziji, kjer je imel velik vpliv nanjo profesor in ravnatelj Franc Sušnik, ki je v njej prepoznal pronicljivo in poetično dušo in kateremu je tudi sama kasneje v življenju nemalokrat namenila hvaležne besede. V maturitetni nalogi se je posvetila delom Jožeta Tisnikarja, s katerim je prijateljevala še v kasnejših letih. Študirala je v Zagrebu in Ljubljani, diplomirala je iz slavistike in anglistike. Leto dni je preživela v Londonu, nato pa se je poročila s tržaškim pesnikom in pisateljem Markom Kravosom. Po študiju in krajšem službovanju v Sloveniji se je preselila v Trst in tam preživela praktično vse svoje življenje. Prav tam je ustvarila svoj glavni literarni opus, v katerem je zarisala tudi nekatere izrazite črte tržaške slovenske usode. Zaposlena je bila na Primorskem dnevniku, v šolah, nazadnje na videmski univerzi. V tržaško književnost se je zapisala s prozo, poezijo, z literarno kritiko, esejistiko, bila je dejavna tudi na področju gledališča. Kot svobodna književnica je objavljala v raznih literarnih revijah, prevajala iz italijanščine in hrvaščine v slovenščino, bila je urednica ter avtorica mnogih spremnih besed. Za tržaško televizijsko hišo Ponteco je leta 1991 pripravljala videoposnetke o delu tržaških kulturnikov, po njenih delih so prirejeni televizijski in radijski scenariji. Poznamo jo po kratki prozi Pasja radost, Beli hrib, Dido, Vse imaš od mene, Pojoč Oreh, pesniški zbirki Ponikalnice ter drami Paracels. Pod psevdonimom Irving Harom je izdala, po obsegu najobsežnejšo v njenem opusu, Sanjsko knjigo s podnaslovom Simbolika sanj od Freuda do Junga, napisala pa je tudi roman Nož in jabolko, o katerem je ta večer tekla beseda. Kot ustvarjalka je v svojih delih posegala po občečloveških in ključnih vprašanjih ter nanje vse do smrti ponujala preudarne, izpiljene in neposredne odgovore. Umrla je leta 2013, pokopana je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.

Rdeča nit večera je bil Ivankin roman Nož in jabolko, ki je prvič izšel leta 1980 pri Cankarjevi založbi, katere takratni urednik je bil Tone Pavček. Devetintrideset let od prve izdaje in šest let po avtoričini smrti je Slovenska matica v Ljubljani roman ponatisnila. Pobuda za ponatis, kot je povedal Marko Kravos, je prišla od Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm z namenom, da literarna sfera zopet obudi spomin na Hergoldovo in njen prispevek k modernizmu v prozi. Brez nje bi bila identiteta literarnega Trsta precej drugačna. Knjiga je s ponatisom naletela na novo, drugačno branje, njeno pisanje pa je s postavljanjem ženskega lika v družbo zasedlo posebno mesto v slovenskem slovstvu. Njeno pripovedovanje odseva spoj ali pa konflikt, kakor vzamete, hribovskega in metropolitanskega življenja, iz enega je avtorica prihajala (Pohorje), v drugem je živela (Trst).

Draga Ropič se je z gostoma pogovarjala tudi o tem, kako slovenska literarna zgodovina vrednoti sodobno tržaško književnost in dela Ivanke Hergold. Čeprav je bila dragocena sodobna umetnica, ki je tlakovala pot veliko kasnejšim avtorjem, na primer Marku Sosiču, pa je njeno delo v slovenskem prostoru žal v marsičem ostalo spregledano, kot pisateljica je bila velikokrat potisnjena na rob kulturnega dogajanja. Zakaj? Po mnenju Sosiča morda zato, ker je »še prej kot v literarno elito, verjela v preprostega človeka, brezkompromisno je iskala resnico v družbi, vedela je, kako prodreti v človekovo dušo in srce, posegala je v lastno in našo bit, česar ji nismo odpustili«. Andrej Makuc je navedel anekdoto, kako je na izid Ivankinega romana odreagiral Trst, publika, navajena Pahorja in Rebule, mu namreč ni bila naklonjena.

Marko Kravos je navedel nekaj razlogov, zakaj je bila Ivanka po njegovem mnenju velikokrat spregledana. Po eni strani se je v njenih živih likih marsikdo prepoznal, kar mu ni bilo preveč všeč, pisala je namreč o šolnikih, o malomeščanih, o ženskah. Tudi to, da je bila v tistem času ženska avtorica, ni pripomoglo, kot zadnji razlog pa je navedel oddaljenost od samozadostne Ljubljane in s tem tudi od priložnosti biti opažena.

Dogodka se je udeležil tudi Peter Hergold, Ivankin nečak, ki je izpostavil, da je morda problem njene spregledanosti širši kot le to, da je bila ženska avtorica. Njen položaj je bil takrat zelo specifičen, bila je preseljenka v Trst, ki je popoln kontrast njenega domačega koroškega okolja. Pričakovanja do nje so bila drugačna in umetniški krog je nikoli ni popolnoma sprejel kot tržaško pisateljico, ta njena osebna bolečina je mnogokrat odsevala v njenem pisanju. Anekdote iz avtoričinega časa so podelili še Iva Potočnik, ki se je spominjala njunih mladih dni, ko ji je takrat srednješolka Ivanka brala svoje pesmi, Niko R. Kolar, ki je izdal njeno delo Beli hrib ter Peter Hergold, ki se je svojčas s teto veliko pogovarjal o njenem ustvarjanju in življenju.

Med pogovorom smo prisluhnili trem pesmim v izvedbi Aline Hirtl in Benjamina Pirnata, članoma zasedbe Suha južina, ki je lansko leto uglasbila izbrane Uršljanske pesmi.