Slovanska knjižnica vabi v sredo, 10. septembra 2014, na odprtje razstave njenih dragocenih in redkih publikacij. Letos smo se v Slovanski knjižnici odločili, da predstavimo nekaj svojega dragocenega in redkega gradiva, katerega dostopnost je omejena, knjižnica pa ga je dolžna primerno varovati in hraniti. V knjižnici je takšno gradivo predvsem predmet zanimanja različnih strokovnjakov in raziskovalcev, manj pa je v širši javnosti govora o njihovih izsledkih in pomenu te literature. Slovanska knjižnica tako pripravlja razstavo, ki skuša najširši publiki predstaviti delček izbora iz njene zbirke dragocenega in redkega gradiva. Želi ga ovrednotiti in približati z več vidikov ter znotraj različnih kontekstov – zgodovinskega in duhovnozgodovinskega, slovstvenega, leposlovnega, sociološkega in seveda tudi bibliofilskega – ali pa vsaj namigniti nanje.Razstavo sta pripravila in oblikovala mag. Kristina Košič Humar in Pablo Juan Fajdiga, bibliotekarja Slovanske knjižnice.
Razstava se v velikem deležu pokloni obdobju baroka na Slovenskem: letos beležimo 300. obletnico smrti znamenitega slovenskega pridigarja Janeza Svetokriškega in 300-letnico izida Dolničarjeve ljubljanske kronike Epitoma Chronologica (1714). Tako prikazujemo izvirne publikacije iz obdobja baroka na Slovenskem: poleg zbirke slovenskih pridig Svetokriškega Sacrum promptuarium (1691-1707), predstavljamo še druge slovenske baročne pridigarje, kot sta Rogerij Ljubljanski in Jernej Basar. Več prostora smo namenili tudi Bukvicam sv. roženkranca (1682) in Matiji Kastelcu, ki odpira obdobje slovstvenega preporoda na Slovenskem. Ob vsem nismo pozabili na sočasna dela ljubljanskih učenjakov in operozov, ki so pisali nemška ali latinska dela. Ta večinoma pripadajo knjižničnemu najstarejšemu, podedovanemu« fondu predhodnice Slovanske knjižnice – najprej magistratne in kasneje predvojne javne mestne knjižnice. Tu sta zlasti Janez Ludvik Schoenleben in Janez Vajkard Valvasor. Knjižnica namreč hrani glavnino izvirnih Schoenlebnovih del, od katerih izstopa zlasti veličastna Carniolia antiqua et nova (1680-81), vsebinska predhodnica Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689).
V začetku 18. stoletja, v zadnjih desetletjih baroka, pričnejo izhajati prve publikacije, ki so se z desetletji v slovenskem prostoru utrdile v dolgoletno kulturno tradicijo: bodisi da je šlo za tradicionalne nabožne zvrsti, ki so že od samega Trubarja dalje skušale tudi opismenjevati, bodisi da je šlo za poučne in uporabne tiske, ki so prvotno vzniknili iz duha razsvetljenstva. Take so najstarejše izdaje Nove kranjske pratike, ki je pri nas izhajala vsaj od leta 1726.
Konec 19. in v začetku 20. so najširšo možno populacijo pismenega prebivalstva dosegali še drugi književni, zabavni ali uporabni tiski. Danes se je nekaj od te v preteklosti samoumevne množične produkcije ohranilo le nekaj maloštevilnih primerov. Igrajo pa vlogo zanimivega pričevalca duha in navad nekega časa. Ker nanje prepogosto pozabljamo ali jih preskočimo, smo tokrat tudi njim namenili nekaj prostora. Z njimi želimo tudi opozoriti na široko zasnovo časopisnega ali knjižnega tiska 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki ga Slovanska knjižnica dobro pokriva. Mednje spada tudi Slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem (1909).
Druga plat gradiv 19. stoletja so prvotiski slovenskega leposlovja, ki se v pravem pomenu besede tedaj šele začenja. Med njimi najdemo skoraj vse kanonske leposlovne prvotiske. Pri izboru se nismo mogli odreči najžlahtnejšim izvirnim publikacijam slovenskega Parnasa iz tega časa. Tu so izvirne Prešernove Poezije z lastnoročnim podpisom, pa mlada Cankar in Župančič.
Razstavljamo še nekaj naših »posebnežev«, ki svojo posebnost kažejo na različne načine: največ prostora smo namenili naši najstarejši knjigi – Herbardi Aurspergy baronis … vita et mors, latinskemu življenjepisu Herbarda VIII. Turjaškega, ki je z letnico 1575 ena prvih kadarkoli natisnjenih knjig v Ljubljani. Tu so še redkosti ali unikati, ki smo jih bolj ali manj naključno našli pri bibliotekarskem delu. Po natančnem pregledu so nam vzbudile nemalo čudenja, saj skrivajo nekatere nadvse zgovorne podrobnosti.
