Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. avgusta 1864 je v Kranju umrl Janez Avguštin Puhar, duhovnik, izumitelj in fotograf. Rodil se je 26. avgusta 1814 v Kranju.
Kranjčan Janez Puhar je izumitelj fotografije na steklo in naš prvi znani fotograf. Bil je slovenski duhovnik, rojen v tedanjem avstrijskem cesarstvu, ki je z izvirnim postopkom, poimenovanim svetlopis (slika na steklo, hyalotipija, kasneje tudi puharotipija), leta 1842 slovensko inovativnost zapisal na svetovni zemljevid razvoja fotografske umetnosti. Bil je vsestranski raziskovalec in izobraženec, ki je govoril več jezikov: francoščino, nemščino, angleščino in italijanščino. Že v mladih letih so ga izzivale različne znanosti – kemija, fizika, matematika, astronomija, fotografija – in umetnost – rad je risal in slikal, pisal pesmi in izdeloval instrumente. Povsod, kjer je služboval, se je ukvarjal z eksperimentiranjem, predvsem v tedaj še skrivnostni fotografiji.
Po končani gimnaziji se je želel posvetiti umetnosti, a je, kot je bila takrat pogosto navada, na materino željo stopil v semenišče. Leta 1838 je bil v Ljubljani posvečen za duhovnika, nastopil je svojo prvo službo kot duhovni pomočnik v Leskovcu pri Krškem. Zatem ga je življenjska pot po nareku cerkvene oblasti vodila v Svibno, Metliko, Ljubno, Radovljico, na Bled, v Cerklje, Smlednik, Kamnik in Dovje. Njegovo najbolj srečno obdobje je bilo bivanje na Bledu, ki je bil z zametki turizma in radovednimi obiskovalci iz Anglije, Francije, Amerike … idealen za Puharjevo delo. Tu je njegov izum doživel prvo popularizacijo, saj je s svojim znanjem jezikov zlahka komuniciral in vzbujal pozornost s svojimi fotografskimi dosežki. Zadnja leta življenja ga je načela jetika, najbrž tudi zaradi škodljivih snovi, ki jih je vdihaval pri svojih poizkusih. Z Dovjega se je hudo bolan vrnil v rodni Kranj in še ne 50-leten leta 1864 umrl v hiši, kjer je bil rojen.
Svetovni izum fotografije pripada Francozu Louisu Jacquesu Daguerreu (leta 1839), toda Janez Puhar je s svojo inovativnostjo dotedanje postopke presegel v več vidikih – predvsem je bil to prej nedosegljivo kratek čas ekspozicije (15 sekund; prejšnji fotografi so čas merili v minutah in celo urah), kar mu je omogočilo slikati portrete. O svojih poskusih je poročal že iz Metlike, izum pa je datiral z 19. aprilom 1842 (v Ljubnem), o čemer so poročali tedanji časopisi Carniolia, Innerösterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt in Bleiweisove novice. Njegova skromnost in oddaljenost od tedanjega umetniškega centra – Pariza – sta botrovali dejstvu, da mu prvenstva v fotografiji na steklu dolgo niso priznali, pa tudi danes ga še vedno ne najdemo v večini fotografskih leksikonov. A vendarle, skoraj 10 let po iznajdbi, ga je po prizadevanjih vplivnih rojakov leta 1851 priznala Dunajska akademija in junija 1852 Francoska akademija “Académie nationale agricole manufacturière et commerciale”, ki ga je razglasila za izumitelja fotografije na steklo in mu podelila naziv častni član akademije. Njegove fotografske dosežke so videli v treh velemestnih središčih – v letih 1851 do 1855 je s svojo inovacijo sodeloval na treh svetovnih razstavah dosežkov človeškega uma v Londonu, New Yorku in v Parizu.
Doslej znana zapuščina fotografa Janeza Puharja obsega 6 fotografij. Štiri fotografije neprecenljive vrednosti, ki so še danes, po okroglo stoletju in pol, dobro ohranjene, varuje Narodni muzej Slovenije, eno Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, ena pa je v zasebni zbirki. V žal skromni zapuščini je poleg tega ohranjenih nekaj pesmi, nekatere so tudi uglasbene, tri Puharjeve fotoreprodukcije risb in originalna diploma Francoske akademije. Vse drugo iz izjemnega življenja izumitelja zaenkrat ostaja le v opisih njegovih biografov in v objavah.
Fenomen Janeza Puharja šele dandanašnji dobiva svojo pravo težo. Po tem ko ga je v 70. letih temeljito raziskal mag. Mirko Kambič, njegovo ime reprezentativno nosi fotografsko društvo v Kranju, v Layerjevi hiši v Kranju je od leta 2007 stalna razstava o Janezu Puharju, posnetih je bilo nekaj kratkih filmov, na spletu pa je oris njegovega življenja in dela v slovenskem in angleškem jeziku. V letu 2014, ob 200-letnici njegovega rojstva, poteka t.i. Puharjevo leto s številnimi prireditvami in spominskimi dejanji: potujoča razstava od Kranja do Dovjega, izid jubilejnega kovanca, velika razstava v Narodnem muzeju Slovenije, postavitev nagrobnika, zasnova kipa, monografije, mednarodna fotografska kolonija idr.
Literatura
Almanah mednarodne fotografije, Ljubljana 1952
Osebnosti, od M do Ž, Ljubljana 2008
M. Kambič: Janez Puhar (1814-1864), Novi prispevki k njegovi biografiji, Kranjski zbornik 1990, str. 115
M. Kambič: Janez Puhar (1814-1864), Izumitelj fotografiranja na steklo z lastnim postopkom, Življenje in tehnika 1978, str. 248
A. Struna, K. Kobe-Arzenšek: Janez Puhar, Naši znameniti tehniki, Ljubljana 1966, str. 136-139
A. Žibert: Duhovnik – izumitelj Janez A. Puhar, Ljubljana 1989
D. Medved: Slovenski Dunaj, Celovec 1995
N. Robežnik: Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo, Kranj 2007
Od steklene plošče od digitalne fotografije: 100 letna zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj, Kranj 2010
J. Rotar: Janez Puhar, čas ujet na steklu, Gea 1991, št. 11, str. 44
D. Globočnik: Tudi Francozi so mu priznali prvenstvo, Dobro jutro 2006, št. 72, str. 15
A. Praznik: Janez Ouhar – izumitelj fotografije na steklo, Družina 2007, št. 14, str. 25
M. Hanc: Vonj po žveplu za zgodbe, Delo 2008, št. 117, str. 16
P. Lampič: Janez Puhar – slovenski izumitelj fotografije na steklo, National Geographic Slovenija 2009, št. 2, str. 26
I. Kavčič: Vstopamo v Puharjevo leto, Gorenjski Glas 2014, št. 8, str. 19
I. Kavčič: Puhar spet v Ljubnem, Gorenjski Glas 2014, št. 46, str. 15
I. Kavčič: Svetlopisana noč knjige, Gorenjski Glas 2014, št. 34, str. 18
I. Kavčič: Puhar v Ljubljani, Gorenjski Glas 2014, št. 14, str. 17
Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/puhar-janez-avgu%C5%A1tin/20/
Prispevala: Mestna knjižnica Kranj
