4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, slovenski arhitekt

Ravnikar je bil po krajšem študiju na Dunaju učenec Jožeta Plečnika. Pri njem je tudi diplomiral. V letih 1938-1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri Le Corbusierju. Med leti 1946–1980 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani (1946-50 je predaval tudi o kulturni oz. umetnostni zgodovini na novoustanovljeni Akademiji za upodabljaločo umetnost, kasnejši ALU). Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Ravnikarjeva arhitektura postopoma dobiva objektivno kritično vrednotenje. Cenjen je med svojimi učenci, ki so o njem priredili nekaj razstav in izdali več knjig. Umetnostni zgodovinarji od F. Šijanca, N. Šumija in S. Bernika so ga ocenili kot osrednjega slovenskega arhitekta 20. stoletja po J. Plečniku. Zgodaj je o njem pisala J. Pirkovičeva, za njo P. Krečič in G. Zupan. Najbolj tehtne analize so dodali F. in M. Ivanšek, A. Vodopivec in N. Koseljeva. Velja za najpomembnejšega slovenskega in enega najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov druge polovice 20. stoletja.